Marijan AMALIETTI

Gimnazijo je začel obiskovati v Mariboru. Ker je bila njegova družina med drugo svetovno vojno izgnana v Srbijo, je šolanje nadaljeval v Jagodini v Šumadiji, kjer je leta 1944 maturiral. Po maturi je odšel v partizane in se kot mulovodec udeležil bitke na Neretvi.

Po vojni se je odločil za študij arhitekture na Tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1954 diplomiral. V letih 1953–1956 je delal kot karikaturist pri humorističnem časopisu Pavliha, od leta 1956 pa na Tehniški fakulteti oziroma Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, kjer je leta 1957 začel poučevati arhitekturno risanje ter osnove projektiranja in kompozicije (od leta 1978 kot izredni in od 1985 kot redni profesor). Njegovi najbolj znani arhitekturni deli sta prenova ljubljanskega hotela Union (1968) in projektiranje njegovega prizidka (1979).

Amalietti spada med vidnejše karikaturiste svojega časa in med začetnike slovenskega stripa. Znan je kot karikaturist predvojnega mariborskega Totega lista in Pavlihe. Je avtor prve redne slovenske časopisne stripovske rubrike Gregor Tisiglavca, ki je izhajala v Pavlihi v letih 1950‒1960. Karikature je objavljal tudi v časopisih Delo, Ljudska pravica in Tovariš, v tedniku 7D, v nemški izdaji revije Mad Magazine idr.

Po letu 1974 se je intenzivno posvečal knjižni ilustraciji. Ilustriral je dela številnih avtorjev, med drugim Boccacciovega Dekamerona (1977), Tolstojevo Vojno in mir (1979),  Flaubertovo Gospo Bovary (1982), Dickensovega Oliwerja Twista (1976), Potepuha in nočno lučko Svetlane Makarovič (1977), Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca (1978) idr. Bil je odličen ilustrator mnogih mladini namenjenih publikacij. Z ilustracijami, slikanicami in karikaturami je sodeloval v otroških in mladinskih revijah Ciciban, Kurirček in Pionirski list. V slednjem je med drugim objavil avtorski strip Omara tete Mete (1983/1984). V knjižni obliki je izšla njegova avtorska slikanica Maruška Potepuška (1977). Narisal je tudi slikanico Tinčevi divji doživljaji (1978), za katero je besedilo prispeval Ivo Zorman.

V zadnji četrtini življenja se je ukvarjal tudi s slikarstvom. Njegov slikarski opus je ostal javnosti skoraj neznan do posmrtnih razstav v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči in v KUD France Prešeren v Trnovem (1989).

Za svoje delo je prejel številne nagrade.