Photo Gallery
Izklesalo jo je težko življenje. Rojena pod italijansko okupacijo kotnezakonski otrok ježivela sama z materjo, ki je služila kot dninarka na idrijskem podeželju. Pred drugo svetovno vojno je obiskovala italijansko osnovno šolo v Otaležu in Idriji pri Baču, po vojni pa nižjo gimnazijo v Cerknem in Postojni. Vse nadaljnje šolanje je opravljala in zaključila ob delu. Tako je leta 1961 končala dopisno Ekonomsko šolo v Kopru, diplomirala leta 1964 na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani in potem še, leta 1978, na Fakulteti industrijske pedagogike na Reki.
Prvič se je zaposlila na Poverjeništvu za notranje zadeve v Ilirski Bistrici leta 1949.Nato je bila premeščena na Oddelek za notranje zadeve Okraja Postojna.1953. je zaradi bolezni prekinila delovno razmerje.V Kopru se je leta 1955zaposlila najprej kot profesionalna predsednica Okrajnega komiteja Ljudske mladine innato leta 1961 kot profesionalna podpredsednica Okrajnega sindikalnega sveta za Okraj Koper ter kmalu potem, ob združitvi okrajev Koper in Nova Gorica, za celo Primorsko.Junija 1966 je prevzela direktorsko mesto Delavske univerze v Kopru (kasneje Obalne delavske univerze Ivana Regenta in danes Ljudske univerze) in tam ostala do upokojitve leta 1984.
Že v osnovni šoli je odkrila ljubezen do branja in pisanja. Med drugo svetovno vojno je pisala aktivistične pesmi in jih javno brala, na mladinskih mitingih pa so uprizarjali njene igrice.S posameznimi priložnostnimi članki, črticami, satiričnimi zapisi in reportažami je sodelovala v Mladini, Slovenskem Jadranu, Delu, Primorskih novicah, Primorskih srečanjih in drugod ter sepo letu 1961 lotila tudi zahtevnejšega pisateljskega dela.
V svojih delih opisuje svoj čas, vključujoč osebne, čustveno obarvane izkušnje pa tudi pričevalsko dokumentarne prvine. Vedno je na strani poraženih, izločenih ali odrinjenih malih ljudi ter žigosa družbo, ki se javno zavzema za načela pravičnosti, a jih v svojem ravnanju ne upošteva.
Uspešno se je ukvarjala tudi s pisanjem filmskih scenarijev ter z režijo televizijskih oddaj in filmov.
Po upokojitvi je veliko časa prebilavpočitniški hišiv Črnem Vrhu nad Idrijo, kjer jepisala in uživala s svojimi vnuki. Njena velika ljubezen so bili tudi konji, ki so igrali pomembno vlogo pri njenem ustvarjalnem delu.
Svoje delo in številne zadolžitve je Marija Vogrič vseskozi opravljala z veliko vnemo in predanostjo ter prejela tudi številna priznanja in nagrade.
Leta 1964 je pri Lipi izšel njen prvi roman Ljudje bodo ostali, kateremu so kasneje sledili še Zaznamovani (1973), Neptunov krst (1988), Sonce v zenitu (1988), Prva ljubezen (1990), Molitev nekega psa (1998), Za šus prodam mater (2000), Vojna iz Ljubezni (3 zvezki, 1993-1996), Ko se zvezda utrne z neba (2002), Tek po zunanjem krogu (2003), Čejen (2003), Ostali zvesti smo tebi, zemlja domača (2005), Dediči brez dediščine (2010). Kot videoposnetkih pa so izšli še: Bo ta svet še človekov dom (1991), Molitev nekega psa (1998), Prva ljubezen (2000), Na krilih Kentaurov (2004).
Žagarjeva nagrada
Priznanje Andragoškega društva Slovenije
Nagrada 15. maj občine Koper
Gombač, A.: “Etika je bila njena religija”. Primorske novice, št. 71 (25. mar. 2016), str. 10
Jelenc, Z.: Marija Vogrič (1932-2016). Delo, št. 103 (5. maj 2016), str. 15
Krapež, V.: Vogrič, Marija. V:Primorski slovenski biografski leksikon, IV knj. Tič-Žvanut in Dodatek A-Ž, 1990-1994, str. 250-252
Morda vas zanimajo tudi
Bogomir JURTELA
Božo BORŠTNIK
