Marija MERCINA

Takoj po 2. svetovni vojni sta njena oče Pavel in mati Hermina (r. Vidrih), oba doma z Goč, sledila močnemu valu proletarizacije kmečkega prebivalstva in se naselila v Ajdovščini, vendar je družina ostala tesno povezana z domačo vasjo. Po osnovni šoli na Gočah (1. in 2. razred) in v Ajdovščini je šolanje nadaljevala na gimnaziji v Novi Gorici. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Na isti fakulteti je z delom Proza Cirila Kosmača: uvod v lingvostilistično analizo, dosegla naslov magistrica znanosti.

Krajši čas je bila zaposlena v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini. Od leta 1973 do upokojitve v letu 2007 je na različnih srednjih šolah poučevala slovenščino. Z uspešnim poučevanjem, mentorstvom in strokovnimi objavami si je pridobila naziv svetnica (leta 1993). Poučevala je tudi na različnih seminarjih in tečajih za odrasle: slovenščino kot drugi/tuji jezik na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter na tečajih v različnih krajih v Italiji: Špetru Slovenov, Ronkah in Gorici. Tudi po upokojitvi je v Goriškem društvu za osteoporozo pripravljala in vodila ekskurzije po slovenskih vaseh na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. Bila je pobudnica in soorganizatorka sprehodov Literarna pokrajina Goriške.

Marija Mercina je avtorica publicističnih in strokovno-znanstvenih člankov ter esejev, pripravlja tudi spremne besede h knjigam in objavlja ocene s področja poučevanja, literature in jezikoslovja. Najdemo jo tudi kot urednico, sourednico in lektorico pri različnih monografijah (Življenje na Kanalskem Kolovratu, Bratje Slovani in Ameriška Slovenka iz Vipavske doline – zbornik o Ani Praček Krasna). Leta 2002 je uredila zbornik Pogovori srca, posvečen Ljubki Šorli. Objavila je več obsežnejših razprav o delu Cirila Kosmača. Skupaj z Nado Barbarič je pripravila publikaciji Esej na maturi 2013 in Esej na maturi 2018. Sodelovala je na simpozijih Obdobja. Več razprav je posvetila pisatelju Danilu Lokarju, po letu 2017 pa raziskuje tudi pomen Frana Erjavca. S Slavističnim društvom Nova Gorica je bila pobudnica za postavitev spomenika Ljubki Šorli na Aleji slavnih v Novi Gorici, sodelovala je tudi pri postavitvah spominskih plošč Dušanu Pirjevcu v Novi Gorici, Antonu Ocvirku v Žagi pri Bovcu in Avgustu Žigonu v Ajdovščini.

Pripovedno prozo je začela objavljati sorazmerno pozno (1989) – najprej v domači reviji Primorska srečanja, nato v Sodobnosti, Jadranskem koledarju, Cicibanu, Fontani, Dialogih itd. Na spletu sta objavljeni kratki prozi Ženska hiša in Darovalka, v elektronski reviji Locutio pa prevod kratke proze Hiša (prevedla Jolka Milič).