Maks KOMAC

Ko je leta 1930 končal učiteljišče v Tolminu, se je Maks Komac preselil v Gorico, kjer si je ustvaril družino in nastopil mesto prefekta v Alojzijevišču. Kasneje je bil uradnik pri Centralni posojilnici ter upravnik Kmečke posojilnice v Grgarju, kjer je skrbel tudi za cerkveni pevski zbor. V letih 1944-45 je pričel s kulturnim delovanjem v Gorici, od leta 1946 dalje je služboval na didaktičnem ravnateljstvu za slovenske osnovne šole, do upokojitve pa je bil tajnik na slovenskem učiteljišču v Gorici. Kot režiser in igralec je veliko časa posvečal dramski dejavnosti, sodeloval je pri ustanavljanju Slovenskega katoliškega prosvetnega društva. Pri Goriški Mohorjevi družbi je vodil knjigovodstvo, nadzoroval korekturo vseh izdanih knjig, pisal prispevke o znanih osebnostih (R. Jakopiču, B. Michelangelu, J. Tomincu ipd.), od leta 1961 do 1975 pa je bil urednik njenih Koledarjev. Bil je dober poznavalec likovne umetnosti, slikal je tudi sam. Sodeloval je z dr. Antonom Kacinom, dr. Kazimirjem Humarjem in prof. Mirkom Filejem ter skupaj z njimi ustanovil Katoliški dom. Od 1970 do 1976 je bil član upravnega odbora goriške splošne bolnišnice. Poznan je bil kot navdušen pevec in solist, med prijatelji je veljal za živahnega in vseskozi razgledanega ter kritično mislečega človeka. V zadnjih letih življenja ga je zelo prizadela smrt sina Petra leta 1999.
Maks Komac je za požrtvovalno delo in številne zasluge prejel priznanje Zveze slovenske katoliške prosvete in nagrado Černetovega sklada.