MAISTER, Marija

Marija Maister, rojena Sterger, je že zelo mlada ostala sama z očetom Stankom. Mama je namreč med drugim porodom skupaj z otrokom umrla. Oče je bil po poklicu zdravnik in od leta 1894 sta živela v Ljubljani. Ker je na Reki končala meščansko šolo, se je v Ljubljani lahko vpisala na tedaj najvišjo izobraževalno ustanovo za dekleta, Višjo dekliško šolo. Njeno ime je širši javnosti prvič postalo znano leta 1904, ko je Rudolf Maister objavil pesniško zbirko Poezije, v kateri so pesmi v prvem delu posvečene njej. Naslednje leto sta se, takrat še nadporočnik, danes pa znan kot general, Rudolf Maister in Marija poročila. Istega leta je rodila prvega sina Hrvoja, kasneje še sina Boruta. Zaradi moževe vojaške službe so se veliko selili. Živeli so v Celju, Celovcu, nekaj časa celo v Galiciji. Po Maistrovi osvoboditvi Maribora so se v tem mestu tudi ustalili. Marija se kljub znanemu soprogu sama ni prav rada izpostavljala. Je pa izkoristila ugled znanega priimka in delovala v dobro sočloveka. Bila je narodna dama, kot so takrat imenovali soproge vplivnih moških, ki so bile dejavne v narodnih in humanitarnih društvih. Tako je leta 1918 ustanovila Mariborsko slovensko žensko društvo, ki mu je tudi predsedovala. Cilj društva je bil povezovanje napredno mislečih žena iz vseh vetrov z namenom izboljšati situacijo na socialnem, kulturnem in narodnoobrambnem področju.
Z razvitim občutkom za sočloveka so nudile pomoč ranjenim vojakom, organizirale letovanja za otroke in zagotavljale službe samohranilkam. Nudile so materialno pomoč tistim, ki so to potrebovali in finančno podpirale obmejne šole ter študentke. Ena izmed štipendistk je bila tudi kasnejša narodna herojinja Slava Klavora. Spodbujale so zbiranje kulturne dediščine in organizirale najrazličnejša predavanja. Glasno so se zavzemale za pridobitev ženske volilne pravice in za enakopravnost ter gospodarsko neodvisnost žensk. Prav tako je v sklopu društva deloval feministični oddelek.
Ker je že iz šolskih let dobro govorila francosko, je bila od leta 1921 predsednica upravnega odbora Francoskega krožka. Izvajali so tečaje francoskega jezika, ustanovili knjižnico, prirejali predavanja, koncerte in likovne razstave ter finančno podpirali mlade, ki so si želeli znanje jezika razširiti v Franciji. Za vztrajno povezovanje Maribora s francosko kulturo je od francoske vlade prejela dve odlikovanji. Njeno znanje francoščine je prišlo prav tudi generalu. V veliko pomoč mu je bila s prevajanjem, ko se je pogajal z delegati antantnih sil za severno mejo.
Ker je bila članica odbora Ljudske univerze v Mariboru, ji je uspelo, da so v okviru te leta 1938 vzpostavili Materinsko šolo. To je bil njen poslednji uspeh.
Sodelovala je še v drugih društvih, kot so Rdeči križ in Jadranska straža ter organizirala številne humanitarne akcije. Bila je razgledana, vztrajna, odločna in vzor mnogim ženskam v Mariboru in okolici. Vsekakor ni živela v moževi senci.
Zaradi raka na želodcu je v triinpetdesetem letu starosti umrla. Skupaj s soprogom je pokopana na pobreškem pokopališču v Mariboru.