Ludvik ZAJC

Med zimskimi počitnicami januarja 1958 ga je smučarsko društvo Enotnost, na povabilo Smučarske zveze Slovenije, poslalo na mladinski tečaj v smučarskih skokih v Planico. Ta enotedenski tečaj, z obvezno pregledno tekmo na koncu, je odločilno zaznamoval njegovo športno in življenjsko pot. Trener Karel Klančnik je takoj prepoznal njegovo nadarjenost. Zajc je hitro napredoval in kmalu postal pomemben člen mladinske skakalne reprezentance. V Logatcu je leta 1961 nadaljeval zmagoviti niz slovenskih mladincev v pokalu Kongsberg, s tem pa si je, tako kot Božo Jemec leta 1956 in Marjan Pečar leta 1958, tlakoval pot v člansko reprezentanco.

Odmevnim nastopom, kakršni so bili njegovi uvrstitvi v Oberstdorfu (4. mesto) in Bischofshofnu (6. mesto) na 13. novoletni turneji 1964/65, so običajno sledili trajnejši zdrsi.
Vrhunec športne poti je Luda, kakor so ga klicali športni kolegi, dočakal, ko se je zdelo, da bi utegnil ostati celo brez nastopa na Zimskih olimpijskih igrah leta 1968 v Grenoblu. Zaradi neprijetnega padca s pretresom možganov na zimski univerzijadi v Stamsu januarja 1968 je moral tako rekoč na novo povezati občutke in pridobiti samozavest. Srečni »klik« se je najbrž zgodil že pred odhodom v Francijo na 50-metrski skakalnici v Planici, ko je prisluhnil nasvetom kolegov, kako naj vnovič sestavi svoj počep. Razbremenjen (pre)velikih pričakovanj je nato s 14. mestom na manjši napravi v Autransu izboljšal dotedanji najboljši slovenski olimpijski dosežek Janeza Polde (16. v Oslu 1952). Tedaj se je prožil skrivnostni mehanizem samozavesti, ki se je Ludi obrestoval z zavidljivim 9. mestom na veliki olimpijski skakalnici v St. Nizieru. A ni ostalo le pri tem! Dan po poroki z izvoljenko Lise v Oslu je postavil rezultat kariere. Na znamenitem Holmenkollnu se je uvrstil na sijajno 3. mesto! Tretji olimpijski nastop ob koncu kariere v Saporu leta 1972 je Ludviku preprečila bolezen.

Kot diplomant Visoke šole za telesno kulturo je samoumevno preskočil v trenerske vrste. Okoliščine mu niso bile prav nič naklonjene, saj je po eni sami sezoni asistiranja slovitemu češkemu trenerju Zdeneku Remsi z jugoslovansko reprezentanco, s samimi slovenskimi skakalci, ostal prepuščen samemu sebi s številnimi nakopičenimi problemi. Prej ko slej je bil umik edina možnost. Kmalu je dozorela odločitev, da se z družino preseli na Norveško. V domovini svoje žene se je kmalu proslavil z uspehi skakalcev na SP 1982, še bolj pa pozneje s številnimi kolajnami norveških nordijskih kombinatorcev na SP in ZOI. Med kratko vrnitvijo na čelo slovenske reprezentance (1994-95) pa ni imel srečne roke. V domovino se je z norveškimi prijatelji pozneje vračal zlasti ob planiških praznikih, v Oslu pa je bil nemalokrat prijazen gostitelj slovenskih prijateljev in znancev.

Vir: zapis Ota Giacomellija, 23. julija 2011, v Ljubljani