LOŽAR, Slavka

Doma je bila iz znane Košakove gostilne v Novem mestu. Ljudsko šolo je obiskovala v Novem mestu, meščansko šolo, ki so jo vodile sestre notredamke, pa v bližnjem Šmihelu. Zadnji razred meščanske šole je opravila v Škofji Loki, kjer se je nato vpisala na zasebno učiteljišče, ki so ga vodile uršulinke, in tam maturirala leta 1933.

Po maturi je bila nekaj časa brez zaposlitve doma pri starših. Svojo prvo službo je kot učiteljica dobila za štiri mesece v Loškem Potoku, prvo stalno zaposlitev pa leta 1937 v Gornjih Sušicah na Bizeljskem. Maja 1939 je bila premeščena v Šempeter (Otočec), kjer je poučevala do leta 1941, ko je zaradi vojnih razmer dala odpoved in se z otrokom preselila k možu v Ljubljano.

Po vojni, leta 1953, se je zaposlila v na novo ustanovljenem Dolenjskem muzeju, kjer je bila ob ravnatelju Janku Jarcu nekaj časa edina uslužbenka. Kot pisarniška referentka je opravljala delo tajnice in računovodkinje. Poleg tega je zbirala predmete, vodila predmetno kartoteko in inventarne knjige ter vodila strokovno knjižnico. Od leta 1977 je bila kustosinja na etnološkem oddelku, od leta 1980 pa vodja tega oddelka. Raziskovala je gostilničarsko obrt v Novem mestu od konca 18. stoletja do druge svetovne vojne in leta 1981 v Dolenjskem muzeju postavila odmevno razstavo z naslovom Novomeške gostilne in gostilničarji s katalogom. Leta 1981 se je upokojila, a z delom ni prenehala. Svoje raziskovanje gostilničarske obrti je razširila na celotno občino in leta 1991 izdala knjigo z naslovom Stare gostilne in gostilničarji v novomeški občini, ki je odličen vir za preučevanje gospodarskih, kulturnih, družabnih, političnih in drugih razmer v Novem mestu in okolici.

Tudi njen mož pravnik Alojzij Ložar je izšel iz znane ljubljanske gostilne Pri Kaplanu. Njegov brat je bil arheolog, etnograf in umetnostni zgodovinar dr. Rajko Ložar. Etnologinja je tudi njena hči Helena (Alenka) Ložar Podlogar.