LOVŠIN, Vinko

Osnovno šolo je obiskoval v Ribnici, gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano in zatem bogoslovje v Ljubljani. Leta 1919 je bil ordiniran ter po novi maši junija 1919 odšel k salezijancem. Leta 1924 je iz te redovne družbe izstopil in postal najprej kaplan v Metliki, leta 1930 pa v Šmartnem pri Litiji. Leta 1931 je odšel za kaplana ekspozita v Litijo. Ko je leta 1936 postala Litija samostojna župnija, je bil Vinko Lovšin njen prvi župnik. Poleg tega je bil organizator in pobudnik Prosvetnega društva v Litiji, ki je bilo gibalo medvojnega kulturnega življenja. Bil je tudi eden izmed prvih duhovnikov pri nas, ki so pri svojem pastoralnem delu uporabljali avtomobil.

Glasbe se je najprej učil pri duhovniku profesorju Vojtehu Hybášeku v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, stolnemu kapelniku, duhovniku, skladatelju in glasbenemu pedagogu Stanku Premrlu, deloma tudi sam iz knjig ter pri benediktincih v sekavski škofiji na Avstrijskem, kjer je opravil tečaj koralnega petja. Petje je najprej poučeval pri salezijancih na Rakovniku pri Ljubljani, nato v Kleczi dolni pri Krakovu na Poljskem, v Veržeju in v nadškofijskem konviktu v Zagrebu. Izdal je Venčarico za otroški zbor in priredil več kompletov za otroški glas. Že kot bogoslovec je leta 1923 v Ljubljani izdal koralne speve za veliki teden, v Zagrebu pa v samozaložbi zbirko Marijinih in zbirko evharističnih pesmi z besedilom v hrvaškem jeziku.

V začetku druge svetovne vojne, leta 1941, so ga Nemci izgnali v Srbijo, od koder se je vrnil na svoj dom. Leta 1945 je odšel v begunstvo preko Italije v Švico in od tam leta 1949 emigriral v Argentino. Najprej je bil kaplan v Chacabucu pri Buenos Airesu, nato hišni kaplan v sirotišnici v Lincolnu. Leta 1951 je postal kaplan v župniji Brezmadežnega Marijinega spočetja v Buenos Airesu in februarja 1953 hišni duhovnik v Zavodu za eksperimentalno medicino v Buenos Airesu, kjer je tudi umrl. V emigraciji je deloval tudi kot publicist in prevajalec.