Lino (Vendelin) LEGIŠA

Legiša se je rodil na divaškem Krasu očetu Henriku, učitelju in zborovodji, ter materi Kristini Urdih. Po 1. svetovni vojni je družina zbežala v takratno novonastalo jugoslovansko državo pred fašizmom. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in študiral slavistiko med leti 1930 in 1934. Po diplomi je v letih 1935–1937 služboval kot suplent na ljubljanski klasični gimnaziji.

Linov prihod v Celje je povezan s poučevanjem slovenščine na celjski gimnaziji. V Celje je prišel iz Ljubljane leta 1937 kot suplent namesto Marje Boršnik in tu ostal do izbruha 2. svetovne vojne. Vmes je postal tudi doktor znanosti, njegova disertacija z naslovom Slovenska poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino do Kranjske čbelice je v tisku izšla leta 1938. Skupaj s Tinetom Orlom sta na pobudo dijakov ustanovila in vodila literarni krožek na celjski gimnaziji. Legiša je veliko pozornost namenjal mladim celjskih literatom in pesnikom, med njimi je bil tudi Karel Destovnik Kajuh. Aktivno je sodeloval na Celjskih kulturnih tednih (1938–1940) v pripravi literarnih večerov, kot uvodni govornik in literarni kritik. Leta 1940 je pripravil odmevno Prešernovo razstavo in večer ob 140-letnici rojstva slovenskega pesnika.

Po končani vojni in prihodu iz različnih koncentracijskih taborišč je nekaj časa služboval na srednjih šolah, leta 1955 pa se je zaposlil na Inštitutu za slovenski jezik na SAZU. Kot član uredniškega odbora je sodeloval pri pripravi Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa. V svojih člankih in literarnih kritikah je precejšen del posvetil primorski literaturi in njenim avtorjem.