LEVSTIK, Vera

Po očetovem zgledu je postala učiteljica in službovala najprej na Teharju, nato pa v Taboru v Savinjski dolini. Njen brat je bil pisatelj in prevajalec Vladimir Levstik. Takoj po prvi svetovni vojni se je usposobila za pouk matematike in risanja na meščanskih šolah in nato poučevala na dekliški meščanski šoli v Celju vse do druge svetovne vojne. Med vojno je bila izgnana na Hrvaško, po vojni pa je prevzela ravnateljstvo ženske nižje gimnazije v Celju. Po združitvi ženske in moške gimnazije je na zavodu poučevala še eno leto, potem pa se je upokojila in do smrti živela na Vranskem.

Druga plat njenega ljudsko-prosvetnega dela je bila posvečena knjižničarstvu. Kmalu po prihodu v Celje je ob podpori izobraženk ustanovila in začela voditi knjižnico ženskega društva (1923). Tudi zaradi njenega prepričevanja, da je treba majhne društvene knjižnice v Celju združiti v večjo in učinkovitejšo celoto, je marca 1927 nastala Mestna knjižnica Celje. Vodila jo je vse do nemške okupacije in kljub prostorskim in finančnim težavam skrbela za živahno izposojo in bogat knjižni prirast, tako da je v predvojnem času celjska knjižnica predstavljala eno najbolje urejenih slovenskih ljudskih knjižnic.
Okupacija je tradicijo njenega dela prekinila in uničila tudi del fondov, ohranilo pa se je še vedno toliko starejših slovenskih in še posebej celjskih tiskov, da so predstavljali dober temelj bodoči študijski knjižnici. Kljub upokojitvi je Levstikova živo in naklonjeno spremljala razvoj celjskega knjižničarstva ter bila ob ustanovitvi Študijske knjižnice tudi njena mecenka.