LAMBERG, Žiga

Bil je šesti od osmih otrok Jurija Lamberga. Leta 1444 je bil župnik v Šmartinu pri Kranju in predstojnik bratovščine sv. Rešnjega telesa v Kranju, za katero je ustanovil posebno kaplanijo. Študiral je na Dunaju. Iz kanonskega prava je leta 1451 doktoriral v Padovi. Po končanem študiju je bil kaplan in miloščinar pri cesarju Frideriku III. Poleg Šmartinske župnije je dobil še dva beneficija in sicer župnijo sv. Mihaela v Pliberku in kanonikat v Freisingu. Na dvoru se je spoprijateljil z Enejem Silvijem Picolominijem, poznejšim papežem Pijem II.

Cesar ga je leta 1461 imenoval za prvega ljubljanskega škofa. Papež Pij II. ga je potrdil leta 1463, ljubljansko škofijo pa je podredil neposredno svetemu sedežu. Žiga Lamberg je uredil pravni status ljubljanske škofije. Veliko težav je imel pri urejanju teritorialnih odnosov z Oglejem. Zaradi propada samostanske discipline in turške nevarnosti, je na njegovo prošnjo leta 1473 papež Sikst IV. ukinil benediktinski samostan v Gornjem gradu, ki ga je kasneje Žiga obnovil. Prezidal in popravil je šenklavško (stolno) cerkev v Ljubljani. Stolnica je to podobo ohranila do gradnje nove stolnice leta 1704. Pri urejanju škofije ga je podpiral cesar Friderik III., ki je skupaj s soprogo tudi prispeval sredstva za obnovitev stolnice in mu dal dovoljenje za nakup treh hiš v Ljubljani iz katerih naj bi nastal škofijski dvorec. Leta 1461 je v Ljubljani ustanovil bratovščino sv. Rešnjega telesa. Leta 1464 ga je papežev legat lavantinski škof Rudolf Rüdesheim imenoval za komisarja protiturške križarske vojske. Leta 1466 ga je papež imenoval za člana komisije za razglasitev Heme Krške za svetnico. Turki so mu povzročili veliko težav. Leta 1469 so mu zažgali stolnico, leta 1471 so opustošili Gornji grad. Umrl je v Ljubljani. Pokopan je bil v stolnici. Njegove posmrtne ostanke so 190 let po smrti prenesli iz šenklavške cerkve v družinsko kapelo sv. Valentina na gradu Kamen pri Begunjah. Pri prekopu je bil navzoč tudi Valvasor, ki je poročal, da je bilo truplo »čudovito dobro ohranjeno in je razširjalo prijeten vonj«.