KURALT, Martin

Podatki o šolanju niso znani. Znano pa je, da je že pred oktobrom leta 1778 šel v cistercijanski samostan v Stično, kjer se je spoprijateljil z Antonom Tomažem Linhartom. Linhart je iz samostana kmalu izstopil in k temu nagovarjal tudi Kuralta. 30. oktobra 1779 je stiški samostan zapustil tudi Kuralt. Do februarja 1780 je živel v Ljubljani, nekaj časa je bival pri grofu Juriju Jakobu Hohenwartu. Iz Ljubljane je odpotoval v Firence, kjer je prejel titulus mensae. Avgusta 1781 se je vrnil na Kranjsko. 20. maja 1782. leta je bil ordiniran v ljubljanski škofiji in je postal kaplan pri škofu Karlu Janezu Herbersteinu. Zaradi svojske pridige o moralnosti človeške narave je bil odpuščen.

Na potovanju po Evropi je obiskal Francijo, kjer si je pridobil znanje iz bibliografije in se izpopolnil v francoščini. Nekaj časa je bil učitelj na Dunaju, kasneje pa se je potegoval za ravnateljsko mesto v nastajajoči Licejski knjižnici v Ljubljani, a mu ni uspelo. Zato je odšel v Lvov na Poljskem.

Od leta 1785 je delal v univerzitetni knjižnici v Lvovu, ker je obvladal latinščino in glavne evropske jezike. Njegov predhodnik je bil bibliotekar Heinrich Gottfried Bretschneider (1739-1810), a ni bil več kos napornemu delu pri ustanavljanju knjižnice in je vse več dela prelagal na mladega Kuralta. Kljub njunim medsebojnim sporom sta uspela skupaj izdati prva dva zvezka knjižničnih katalogov. Že od leta 1793 je nadomeščal bolnega Bretschneiderja, leta 1799 pa je tudi uradno prevzel ravnateljstvo knjižnice. Trudil se je za višjo raven te kulturne ustanove, odpiral čitalnico tudi ob nedeljah in dobil javno priznanje, ko jo je, lepo opremljeno, dal na voljo za šolsko slovesnost, ki se je je udeležilo okoli 1500 dijakov. Za profesorje je naročal sodobne nemške literarne in znanstvene časopise, pri urejanju knjig pa skrbel zlasti za staro poljsko književnost. Poročilo iz leta 1801 pravi, da je ohranil veliko dragocenih del, hvali pa tudi njegove zmožnosti in veliko znanje. Ob delu v knjižnici se je začel zanimati za staro poljsko književnost, še posebno ga je pritegnil renesančni poljsko-latinski pesnik Klemens Janicki (1516-1543).

Kuralt si je ves čas prizadeval, da bi dobil službo v Ljubljani, a želja se mu ni izpolnila, tudi zaradi njegovih, za duhovščino moralno spornih pridig. Poleg knjižničarskega dela se je ukvarjal tudi s čebelarstvom in leta 1806 ustanovil čebelarsko šolo, ki so jo obiskovali tudi tamkajšnji semeniščniki. Zaradi nepravilnosti pri vodenju knjižnice (ni hotel pokazati seznamov kupljenih knjig in računov) verjetno pa zaradi antiklerikalnega mišljenja in navdušenja nad Napoleonom in njegovimi idejami, je bil leta 1809 interniran. Najprej v Gradec, potem je nekaj časa živel v Žabnici pod nadzorom zaupnika gubernije. Kasneje so ga internirali v kapucinski samostan v Škofji Loki. Ker mu tam niso mogli prepovedati obiskov domačinov in širiti pogubne in nevarne nauke, so ga aprila 1815. leta izročili frančiškanskemu samostanu v Novem mestu. Tamkajšnje predstojništvo je dobilo navodilo, da mora nanj strogo paziti in mu prepovedati kakršnekoli stike. A je tudi tu samovoljno zapuščal samostan in nagovarjal tamkajšnje kmete, da jim duhovniki lažejo in jih goljufajo s spovedovanjem. Tako so ga decembra 1823. leta s cesarskim ukazom dali v strogo nadzorovano poboljševalnico v Mírov. Tam je tudi umrl.

Bil je zelo izobražen. Poleg slovenščine, nemščine in latinščine je obvladal tudi italijanščino, francoščino, angleščino, poljščino, češčino in njihovo književnost. Svoje razsvetljenske nazore je izražal tako v pesništvu kot publicistiki. Pisal je v latinščini in nemščini, za kmete pa tudi v slovenščini. Tak primer je Jútrejna pésem èniga Krájnskiga Kméta, kjer poudarja ljubezen do narave. Zavzemal se je, da se za preprosto ljudstvo izda zbirka ljudskih in umetnih pesmi, ki naj bi bralce razveseljevale in bogatile z opisovanjem naravnih lepot.