KOŠIR, Martin

Rodil se je kot eden od sedmih otrok očetu Valentinu Koširju in materi Mariji, rojeni Ribnikar. Otroška leta je preživel kot pastir pri kmetih iz Gorič in sosednjih vasi. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju.
Star komaj 16 let in pol je junija 1943 odšel v partizane. Prve mesece je bil v 5. bataljonu Gorenjskega odreda. Ob kapitulaciji italijanske vojske je odšel v Tomšičevo brigado na Dolenjsko. Nato se je pridružil Varnostni državni vojski za Koroško in kasneje še zaščitni enoti pokrajinskega komiteja KPS za Koroško. Bil je tudi udeleženec pohoda 14. divizije na Štajersko.
V Federativni ljudski republiki Jugoslaviji je v letih 1946-47 obiskoval nižjo kmetijsko šolo. V letih 1950-51 je hodil v srednjo politično šolo pri MKP Srbije v Beogradu. Leta 1960 je dokončal srednjo ekonomsko šolo v Kranju.
Po končani kmetijski šoli je bil dve leti (1947-48) zaposlen na Ministrstvu Republike Slovenije za kmetijstvo, nato pa tri leta (1949-51) na Zveznem ministrstvu za kmetijstvo v Beogradu kot kadrovik in pomočnik glavne direkcije zveznih državnih posestev. Naslednja tri leta (1951-53) je bil predsednik zadružne zveze okraja Kranj, kjer je organiziral kmetijske zadruge in se zavzemal za večjo proizvodnjo v kmetijstvu.
Sočasno se je še politično aktiviral in bil v letih 1952-55 predsednik občine in odbora Zveze borcev v Goričah. Nato se je zaposlil v okrajnem komiteju ZKS v Kranju. Politično je deloval v Zvezi komunistov Slovenije, v Socialistični zvezi delovnega ljudstva in v Zvezi borcev narodnoosvobodilne vojne. Leta 1960 je prevzel dolžnost predsednika Zadružne zveze okraja Kranj. V tem obdobju je bil tudi član upravnega odbora Zadružne zveze Slovenije. Od 1961. leta do leta 1963 je bil predsednik okrajnega odbora SZDL okraja Kranj. V SZDL je bil nekaj let tudi republiški in zvezni funkcionar.
Od leta 1958 do 1974 je bil poslanec Republiškega zbora Ljudske skupščine republike Slovenije oz. SRS. Zadnji petletni mandat je to delo opravljal poklicno.
Januarja 1963 je prevzel dolžnost predsednika Skupščine občine Kranj (župana). Zavzemal se je za večjo učinkovitost državne uprave in zmanjšanje administrativnega kadra. Prizadeval se je za enakomeren razvoj občine. V tem času je občina Kranj navezala stike z Železno Kaplo v Avstriji, z Ambergom v Nemčiji, s komunisti iz Savone v Italiji. Zavzemal se je tudi za učinkovitejše reševanje prostorske stiske osnovnega šolstva in otroškega varstva. Iz sredstev, zbranih z dvema referendumoma, je bilo v občini zgrajenih 14 osnovnih šol, 5 vrtcev in 3 prizidki k šolskim objektom. V Kranj je iz Beograda pripeljal arhitekta Eda Ravnikarja, da je izdelal bronaste kipe in plastiko za tedanji Trg revolucije (sedaj Slovenski trg).
V naslednjih letih je bil sekretar Občinskega komiteja ZKS Kranj in sekretar Medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko. Leta 1974 je prevzel delo podsekretarja v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve SFRJ, kjer je vodil Službo državne varnosti Jugoslavije. V tej vlogi je leta 1976 spremljal predsednika Tita na 5. konferenci neuvrščenih v Colombu na Šrilanki.
Leta 1978 je postal član Izvršnega sveta skupščine SRS in prevzel naloge republiškega sekretarja za ljudsko obrambo. Organiziral je izgradnjo Republiškega centra za obrambno usposabljanje v Poljčah. Bil je tudi predsednik Kadrovske komisije Izvršnega sveta Skupščine SRS in predsednik Koordinacijskega odbora za spremljanje in uresničevanje družbenega dogovora o mladinskih delovnih akcijah 1981-85 v Sloveniji.
Po vrnitvi iz Beograda je še nekaj časa aktivno sodeloval v občini Kranj. Med drugim je vodil odbor za izgradnjo muzeja NOB Gorenjske in odbor za izgradnjo spominskega parka Udin boršt.
Tudi po upokojitvi je aktiven v domači krajevni skupnosti Goriče in v organizaciji Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije.