KOROŠEC, Anton

Gimnazijo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru. Po maturi leta 1892 je učno pot nadaljeval s študijem bogoslovja v Mariboru. Na njegovo duhovno in politično usmeritev je bistveno vplival duhovnik Janez Evangelist Krek. Kot kaplan je najprej služboval na Sladki Gori in v Radljah ob Dravi. Nato se je vpisal na univerzo v Gradcu, kjer je leta 1905 doktoriral. Od leta 1898 do 1902 je bil prefekt mariborskega dijaškega semenišča. Že od študijskih let je veliko pisal in objavljal članke s katoliško in socialno noto v Slovencu, Slovenskem gospodarju, Našem domu, časopisu Südsteirische Post, ter Straži, ki jo je sam ustanovil leta 1909.
Politično se je začel udejstvovati leta 1902, ko je prvič (neuspešno) kandidiral za poslanca v štajerski deželni zbor, vendar s svojim delovanjem ni odnehal. 1906 je na Štajerskem ustanovil Slovensko kmečko zvezo in jo vključil v Slovensko ljudsko stranko, ki je delovala na širšem slovenskem območju. Vanjo je vključil predvsem katoličane. Ravno tega leta mu je uspelo vstopiti v dunajski državni zbor. 1909 pa je vendarle postal tudi poslanec štajerskega deželnega zbora, s čimer je dobil pristojnosti, da še aktivneje deluje v prid Slovencem znotraj Avstro-Ogrske. Na svojo stran je skušal pridobiti Hrvate. Maja 1917 je v državnem zboru prebral Majniško deklaracijo, v kateri je zahteval, da bi jugoslovanski narodi znotraj monarhije postali samostojna politična enota. Deklaracija pomeni prve zametke kasnejše kraljevine SHS. Na njeni podlagi je bil ob razpadu Avstro-Ogrske ustanovljen Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je pod njegovim predsedstvom oklical državo SHS. Ta naj bi se povezala s kraljevino Srbijo, kar pa se ni zgodilo čisto po njegovih željah.
Kljub temu Korošec ni popustil. Postal je prvi podpredsednik vlade centralistične kraljevine SHS (kasneje je to funkcijo opravljal še enkrat), v kateri je skušal do leta 1927 pod okriljem SLS pridobiti več avtonomije za Slovence. S takšno politiko mu je uspelo, da je ostal notranji minister in poslanec vse do leta 1929. Leta 1928 je postal celo predsednik vlade. Ko pa je 6. januarja 1929 oblast prevzel kralj, je še do leta 1930, dokler ni vlade zapustil, ostal notranji minister. Prešel je v opozicijo in znotraj kraljevine znova skušal pridobiti več avtonomije Slovencem. Leta 1932 je v ta namen sestavil Slovensko deklaracijo, kar pa mu je prineslo izgon v Bosno in kasneje na Hvar. Po rehabilitaciji je bil pod Milanom Stojadinovićem od leta 1935 do 1938 notranji minister, nato pa še predsednik senata. Njegova zadnja politična funkcija je bila funkcija prosvetnega ministra v vladi Cvetković-Maček, ki jo je opravljal od poletja 1940 do smrti. Ker je slutil, da vojni spopad grozi tudi Jugoslaviji, se je še tik pred smrtjo zavzemal, da do njega ne bi prišlo.
Leta 2015 je bil v Ljubljani ustanovljen inštitut z njegovim imenom.

Leta 2022, ob stopetdeset letnici rojstva, sta izšli dve obsežni monografiji. Prvo z naslovom Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, je napisal zgodovinar in diplomat Andrej Rahten, drugo z naslovom Triumfator: Anton Korošec v prvi Jugoslaviji pa zgodovinarka Mateja Ratej.