Karel KRAJCAR

Starša sta bila kmečkega porekla. Oče je že v njegovem zgodnjem otroštvu odšel na delo v Brazilijo, od koder pa se ni več vrnil. Karel kljub temu ni ostal zgolj pri osnovnošolski izobrazbi. Gimnazijo je najprej obiskoval v Monoštru, zatem pa na gimnaziji Jánosa Csereja Apáczaija v Budimpešti, kjer je tudi maturiral. Tam je potem vpisal študij na Pedagoški fakulteti, ki bi ga zaradi madžarske revolucije in kasnejše sovjetske zasedbe države moral nadaljevati v Szegedu, kjer pa slavistične smeri ni bilo. Zato je slovenščino še naprej študiral v Budimpešti na Univerzi ELTE, madžarščino in druge predmete pa v Szegedu. Leta 1958 je študij dokončal, diplomiral, in se kot učitelj slovenščine in madžarščine zaposlil na osnovni šoli v Števanovcih, kjer je poučeval vse do upokojitve leta 1997.

Kot učitelj na dvojezični osnovni šoli je sestavil učbenike slovenščine za posamezne razrede. Med letoma 1964 in 1970 je opravljal funkcijo šolskega nadzornika (inšpektorja) za slovenski jezik v Porabju. Leta 1980 pa je bil izvoljen še za profesorja slovenščine na Visoki učiteljski šoli, danes Visoki šoli Daniel Berszenyi v Szombathelyju.  Za študente je napisal Slovensko slovnico.

Od leta 1970 dalje je zbiral ljudske pripovedke in pesmi širom po Porabju. Pravljice v porabskem narečju je pod naslovom Slovenske pravljice iz Porabja izdal leta 1984 v Budimpešti. Zbirko je leta 1990 ponatisnila Demokratična zveza južnih Slovanov iz Budimpešte ob pomoči Pomurske založbe iz Murske Sobote. Tokrat je porabsko narečje nadomestila knjižna slovenščina, hkrati so prevedene v madžarščino. Druga zbirka pravljic pod naslovom Kralíč pa lejpa Vida je leta 1996 na pobudo Slovenske akademije znanosti in umetnosti izšla pri založbi Kmečki glas v Ljubljani.  Zbiral je tudi kmečko orodje in uredil muzej dediščine kmečkega prebivalstva Madžarske. Kot je razbrati iz njegovega intervjuja za Slovenski koledar leta 1997, pa muzej zaradi pomanjkanja denarja ni bil odprt prav dolgo, zato je predmete prevzel muzej v Szombathelyju.

Povzeto po intervjuju v Slovenskem koledarju 1997.
Podatke sta posredovala tudi Akoš Dončec in soproga Eva Krajcar.