KARDOŠ, Janoš

Osnovno šolo je obiskoval v Puconcih ter pozneje še na Hodošu in v Senyeházi. Gimnazijo je končal v Šopronu, prav tako bogoslovje, študij teologije pa na Dunaju leta 1828. Najprej je služboval v Szepetneku v županiji Zala (1830-1835), nato pa na Hodošu, kjer je ostal vse življenje. Na njegovo pobudo je začel skupaj z verniki leta 1840 graditi novo cerkev iz opeke, saj je stara lesena dotrajala. Ta cerkvena stavba, blagoslovljena leta 1843, stoji še danes. Poleg duhovniškega dela je bil Kardoš tudi sicer zelo dejaven, saj je skrbel za učbenike za šolsko in versko vzgojo, zbiral narodno/narodopisno gradivo, pesnil in prevajal ter sestavljal cerkvene pesmarice. Še posebej ustvarjalen je bil na vzgojno-izobraževalnem in prevodnem, torej literarno-ustvarjalnem področju, sploh pa v poznejših letih, ko je duhovniška dela prevzel njegov sin Adam.
V slovenskem (prekmurskem) okolišu je leta 1845 prevzel tudi dolžnosti dekana luteranskih (protestantskih) šol, kar je še bolj poglobilo njegovo zavzetost, da bi razširil in dvignil kulturno raven svojih vernikov in rojakov. Po sprejetju prosvetnega zakona (1868) je bil kot vodilni pisec metodičnih učbenikov imenovan za uradnega pisca učbenikov v Prekmurju, in sicer do leta 1879, ko je ta zakon še dovoljeval pouk v materinščini. Njegovo književno delo je bilo namenjeno predvsem šoli, za katero je po naročilu šolskega ministrstva iz madžarščine v slovenščino prevedel celo vrsto učbenikov. Abecednike je izdajal pod naslovom Nôve ABC i zacsétne knige cstenyá za vesznícski sôl I-IV zlôcs (1870-1874), čitanke pa so se imenovale Nôve knige cstenyá za vesznícski sôl II-IV zlôcs (1870-1874) in so bile z abecedniki sestavni del Vesznícsko-sôlszkih knig cstenyá. Metodičnih učbenikov je bilo več, in sicer Návod za nôve knige cstenyá za vucsitele, Návod na flíszanya vu govorênyi, Potikazács na zacsétno rovatanye, Návod na vogrszki jezik. Med metodičnim učbenikom in pravopisom ter pravorečjem pa so bila Jezícsna flíszanya.
Med njegovimi versko-literarnimi deli je več pomembnih del, najpomembnejši pa sta zagotovo cerkveni pesmarici. Prevedel je tudi vrsto pesmi madžarskih pesnikov, predvsem Petőfija, Vörösmartyja in Aranyja in ljudskih pesmi v ponatisih Sztarisinsztva i zvacsinsztva od 1825 dalje, ki so verjetno njegovo delo. Med temi se je najbolj uveljavil s prevodom dveh klasičnih pripovednih pesnitev Jánosa Aranyja, ki sta bili natisnjeni šele po njegovi smrti (Toldi in Toldia sztaroszt i smrt).
Kardoš se je s svojim obsežnim, vsebinsko mnogostranskim in jezikovno ustvarjalnim delom zapisal globoko v prekmursko protestantsko zgodovino, kar ga uvršča ne le med najpomembnejše pisatelje 19. stoletja, ampak mu pripisujejo mesto takoj za Štefanom Küzmičem.