Julius Josef Anton, baron SCHMIGOZ

Zgodnja otroška leta je preživljal na Ptuju s štirimi sorojenci v družini zakoncev Anne Wenzel in slovenskega slovničarja Janeza Krstnika Leopolda Šmigoca. Po rani smrti očeta je pri štirinajstih letih (1835) s prostovoljnim vstopom v vojsko pričel vojaško kariero v 9. lovskem bataljonu. Čeprav ni bil šolan vojak, je zaradi izjemnega talenta hitro napredoval in že čez pet let postal poročnik (1840), nato nadporočnik (1848), stotnik (1849), major (1859), podpolkovnik (1860), polkovnik (1864), brigadir (1869), generalmajor (1870) in podmaršal (1875).

Sodeloval je pri osemnajstih bitkah, v katerih je pokazal izreden pogum in vodstvene sposobnosti ter bil tudi nekajkrat ranjen. V službi Avstrijskega cesarstva se je še posebej izkazal v italijanskih vojnah za neodvisnost, ko se je med drugim boril v bitkah pri Custozzi (1848), Novari (1849), Magenti (1859) in Solferinu (1859). Za zasluge v bitkah je bil večkrat odlikovan in povzdignjen v dedni plemiški stan ter pridobil naziv vitez. Ko je leta 1858 umrl maršal Radetzky, je celo poveljeval častni četi tridesetih odlikovanih oficirjev, ki so spremljali njegovo truplo od Milana do Heldenberga. Leta 1860 se je poročil z Anno Ruard, hčerko Viktorja Ruarda, podjetnika, fužinarja in lastnika blejskega gradu. V zakonu se jima je rodilo šest otrok, trije sinovi in tri hčere.

Leta 1866 je bil v okviru avstrijsko-pruske vojne udeležen na severnem bojišču proti Prusiji, kjer je sodeloval v bitki pri Kraljevem Gradcu in uspešno ubranil pomemben odsek pri Lipi. V letih 1874–1878 je služboval kot komandant 36. pehotne divizije v Zagrebu. Leta 1878 je bil prisoten pri okupaciji Bosne in Hercegovine, kjer se je boril pri Doboju. Preden se je leta 1881 upokojil, je bil še vojaški poveljnik mesta Trst in bil povzdignjen v barona.

Umrl in pokopan je v Gradcu.