Jožef SAKOVIČ

Po osnovni šoli v Bodoncih je šel na gimnazijo v Kőszeg, kjer se je takrat šolala večina prekmurskih katoliških duhovnikov. Višjo gimnazijo je nato nadaljeval v Sombotelu in tam leta 1895 postal tudi gojenec semenišča. Leta 1899 je bil posvečen v duhovnika, nakar je do leta 1902 deloval kot duhovni pomočnik in kaplan v Pápócu, Zalaegerszegu, Rohoncu, Črenšovcih in Tótszentmártonu. Njegova pomembna življenjska postaja je bila na Tišini, kjer je od 1902 do 1905 je kaplanoval pri duhovniku Francu Ivanocyju. Okrog njega se je namreč oblikoval krog mladih in zagnanih delavcev na narodnostnem, pastoralnem, socialnem, organizacijskem in kulturno-literarnem področju. Nato je postal župnijski upravitelj v Bándolu, kaplan v Beltincih (1906 ̶ 1909), na Cankovi (1909) in Dolnjem Seniku (1909 ̶ 1913). Med leti 1913 in 1928 je deloval v Turnišču, najprej štiri leta kot župnijski upravitelj, zatem pa kot župnik. V letih 1914 in 1915 so začeli z njegovim prizadevanjem graditi novo cerkev v Turnišču in jo tudi dokončali. Prav tako je ob njegovem prizadevanju nastala župnija v Veliki Polani, z novo cerkvijo in župniščem. Njegova zadnja službena postaja je bil Dolnji Senik v Porabju, kjer je deloval od 1928 do 1930.
Sakovič je zaslužen tudi za nabožne knjige, ki so bile v začetku 20. stoletja v uporabi med katoličani v Prekmurju in Porabju. V turniški fari je dal postaviti štiri, po nekaterih virih pa celo pet šol. Vodil je vse farne šole, skrbel za dobre in verne učitelje ter se zavzemal za ohranitev prekmurščine v šolah. Prav tako je njegovo ime moč zaslediti v periodičnem tisku. S poučnimi in nabožnimi prispevki je sodeloval v Marijinem listu, Kalendarju Srca Jezušovoga in Novinah. S pismi se je odzival na razne dogodke z najrazličnejših področij. Zapustil je tudi večje število pridig v madžarskem, nemškem in hrvaškem jeziku, največ pa seveda v slovenskem, prekmurskem.