Jože ŽUPANČIČ

Njegov oče je bil Josip Župančič, pomožni sodni uradnik, mati pa Ana, rojena Butkovič. Osnovno šolo je obiskoval v Črnomlju in Novem mestu, nižjo gimnazijo v Novem mestu in Ljubljani, kjer je obiskoval tudi učiteljišče. Po končanem učiteljišču leta 1919 se je pridružil borcem za severno mejo in na Koroškem začel svojo učiteljsko pot. Nato je bil učitelj v Škofji Loki (1920–1923) in Poljanah (1923/1924) ter od leta 1924 v Litiji, kjer si je ustvaril dom. Med vojno, leta 1941, so ga Nemci z družino izgnali v Srbijo. Najprej je poučeval v Varvarinu, leta 1944 pa je prišel v Beograd, kjer je delal v Slovenskem kulturno prosvetnem društvu Franc Rozman ter ustanovil in urejal slovenski list Domovina.

Po vojni je bil od leta 1945 najprej urednik pri Državni založbi Slovenije, od leta 1948 do upokojitve leta 1955 pa je ponovno poučeval v Litiji na tedanji nižji gimnaziji. Strokovno je deloval v okviru Jugoslovanskega učiteljskega združenja, znotraj tega vodil novinarsko sekcijo, v letih od 1932 do 1941 je bil predsednik Okrajnega odbora za Litijo, član banovinskega vodstva, ustavil je ekskurzijski odsek, organiziral več učiteljskih zborovanj okrajnih društev in se udeležil vseslovanskih kongresov v Brnu in Ljubljani. Bil je tudi med organizatorji prvih obmorskih kolonij slovenske mladine.

Kot publicist se je začel uveljavljati že v Novem mestu, ko je pisal v dijaške rokopisne liste, kasneje v Jugoslovanski učiteljiščnik in humoristični list Kurent ter v tem času objavljal pod psevdonimom Butkovič Joško. Od leta 1924 je redno objavljal prispevke v slovenskem časopisju. Sodeloval je v številnih mladinskih in pedagoških listih, domačih in izseljenskih časopisih, v dnevnikih, tednikih in mesečnikih ter revijah. Bil je urednik knjižnih izdaj, v samozaložbi pa je izdal več domoznanskih publikacij. Največ prispevkov se nanaša na zgodovino NOB in znamenitosti Litije. Pisal je o zgodovinskih dogodkih, o pomembnih ljudeh iz preteklosti in sodobnosti, zlasti o umetnikih in izseljencih iz Dolenjske, populariziral je planinstvo in turizem, objavljal reportaže in šaljive lovske zgodbe.

V krajih, kjer je služboval, je sodeloval pri prosvetnih prireditvah, še posebej v Litiji, kjer je bil med drugim pobudnik ustanovitve Foto kluba in njegov prvi predsednik, nekaj časa pa tudi vodja Ljudske univerze. Zbiral je avtograme in pisma kulturnih delavcev in ustvaril bogato fototeko svojih posnetkov. Dragocena so tudi njegova pričevanja o nekaterih slovenskih pesnikih in pisateljih, mnoge izmed njih je osebno poznal.