Jože MAROLT

Rojen je bil v kmečki družini s sedmimi otroki na Plešivcu, na hribovskem območju Šaleške doline. Vojna je družino tragično zaznamovala, sin Jože pa je ob dopustu z ruske fronte leta 1944 odšel k partizanom. Konec vojne je dočakal kot komandant jurišnega bataljona v Šercerjevi brigadi. Kljub obetom vojaške kariere in prepričevanju predstojnikov se je demobiliziral ter ob delu vztrajno izobraževal, tako da je leta 1967 diplomiral in postal profesor geografije in zgodovine; najprej je dve leti poučeval na celjski gimnaziji, nato pa delal kot ravnatelj Muzeja revolucije Celje do leta 1974.

Vzporedno z delom in študijem je potekala njegova družbenopolitična aktivnost. Med drugim je bil nepoklicni predsednik Okrajnega odbora SZDL v Šoštanju in poklicni v Celju, kasneje pa je poleg dela v šoli in kasneje v muzeju opravljal še sedem let dela nepoklicnega podpredsednika Občinske skupščine Celje za področja šolstva, zdravstva, kulture in športa. Leta 1974 je postal predsednik Skupščine občine Celje in to delo opravljal dva mandata, do leta 1982.
Njegovo obdobje zaznamuje kriza, vendar tudi gospodarska in ekološka sanacija številnih celjskih podjetij, zlasti Cinkarne. Napreduje razvoj obrti, ob pomoči dveh samoprispevkov, uvedenih zlasti na pobudo predsednika občine, so urejeni številni objekti javnega pomena, po višini dohodka pa se občina v desetih letih povzpne s šestega na četrto mesto v Sloveniji.
Ob izteku drugega občinskega mandata je leta 1982 postal poslanec in predsednik komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve v Skupščini republike Slovenije. Po izteku funkcije se je leta 1986 upokojil.

Po sklepu Mestnega sveta Mestne občine Celje je zaradi zaslug pri razvoju mesta leta 2004 prejel naziv Častni meščan Celja.

V času dela v muzeju je sestavil tri kataloge in napisal dve razpravi; je eden od soavtorjev besedila v Vodniku po partizanskih poteh (Borec, 1978), napisal pa je tudi knjigo Šercerjeva brigada na Štajerskem (Obzorja, 1994).