Jože BREJC

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je l. 1940 maturiral. Na ljubljanski univerzi je študiral primerjalno književnost, po 2. svetovni vojni v l. 1945/1948 je študij nadaljeval na pariški Sorboni in nekaj časa delal na jugoslovanskem veleposlaništvu v Parizu. L. 1956 je dokončal tudi študij na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani.

Med 2. svetovno vojno je sodeloval v NOB od l. 1941, kjer je opravljal različne vojaške, politične in kulturniške funkcije, nazadnje je vodil Radio OF. Takoj po 2. svetovni vojni je vodil Radio Ljubljana. L. 1949 je bil obsojen na montiranem političnem procesu na 12 let zapora, l. 1952 izpuščen iz zapora in l. 1990 sodno rehabilitiran.

V l. 1961-1967 je bil zaposlen kot višji strokovni sodelavec na SAZU in v l. 1967/1982 vodil kabinet Josipa Vidmarja. Pred 2. svetovno vojno je objavljal pesmi v revijah, npr. v Mentorju, Mladini, Dejanju. V partizanih je nastala tudi poezija, ki je po vojni izšla v zbirki »Partizanska lirika«, pozneje pa tudi v celovitem izboru »Usoda poezije 1939-1949«. Uveljavil se je tudi z dramatiko, pripovedno in izpovedno prozo, esejistiko in kritiko. Njegove najizrazitejše drame so npr. Kriminalna zgodba, Povečevalno steklo, Veselje do življenja. Napisal je tudi več romanov, npr. Obsedena tehtnica, Spremembe. Najodmevnejše so njegove esejistične knjige, ki govorijo o povojni duhovni, kulturni in politični problematiki na Slovenskem. Napisal je tudi tri monografske študije: Esej o Molièru, Primož Trubar, Lili Novy in veliko prevajal.