Po končani osnovni šoli v domači vasi se je šel učit za krojača v sosednjo vas Velike Žablje. Sodeloval je pri domačem Prosvetnem društvu Zarja, pel pri pevskem zboru, bil v nogometni ekipi in dramski skupini in napisal nekaj pesmi za tajen časopis Netopir. Po opravljeni vojaščini je leta 1931 odšel v Trst in sčasoma odprl lastno krojačnico. Pridružil se je šentjakobskemu cerkvenemu pevskemu zboru in sodeloval na kulturnih prireditvah. Bil je član društva štempiharjev in aktiven pri pripravi kulturnih, športnih in zabavnih prireditev. V času druge svetovne vojne so ga italijanske oblasti za več let zaprle. Po vojni se je po vrnitvi v Trst takoj aktivno vključil v kulturno življenje, bil aktiven v pevskem zboru, dramskih skupinah, začel pa je pisati tudi črtice in jih objavljal v Jadranskem koledaju, Mladiki in drugem tisku. V njih opisuje svoje življenje in čeprav je le to večkrat tragično in trpko, zna vse ostrine življenja ugladiti, poslužuje se humorja, satire in groteske.
Josipa Kravosa so ljudje poznali kot poosebljeno vedrost, bil je poln življenjskega optimizma, šale in smeha in vedno pripravljen pomagat rojakom.
Dela:
Kuštrava glava : domače in zabavne zgodbe . (1972)
Moje in vaše zgodbe iz let 1931-1945. (1975)
Primorski slovenski biografski leksikon. Snopič 8. Gorica, 1982.