Janez KARLIN

Janez Karlin, ikona mariborskega kulturnega življenja, je svoje življenje posvetil izobraževanju mladih in kulturnemu razvoju mesta ob Dravi.
Potem ko je na mariborskem učiteljišču in Visoki pedagoški šoli končal študij zgodovine in zemljepisa, ga je učiteljski poklic leta 1950 pripeljal v Maribor, kjer je prevzel mesto upravnika dijaškega doma Industrijsko tekstilne šole.
Ko so triletno tekstilno šolo prenesli v Kranj, je svojo pedagoško pot nadaljeval na različnih nižjih gimnazijah, v šolskem letu 1957/58 pa je prevzel vodenje takratne Osnovne šole Ivana Cankarja, kjer je po 29 let trajajočem ravnateljevanju dočakal upokojitev.
Ob pedagoškem delu je odigral ključno vlogo pri razvoju slovenskega ljubiteljskega gledališča in bil poznan kot pobudnik, vodja ter organizator kulturnega življenja v Mariboru in v celotni severovzhodni Sloveniji.
V okviru KUD Slava Klavora, na čelu katerega je bil 12 let, je leta 1958 ustanovil Amatersko gledališče Slava Klavora, in ga popeljal v sam vrh slovenskega in jugoslovanskega ljubiteljskega gledališča. V skromnih razmerah in z imenitnimi sodelavci je Klavora na oder postavila predstave, kakršne so igrali v ljubljanski Drami, iz njenih vrst pa so izšli mnogi veliki slovenski igralci in dobitniki Borštnikovega prstana: Milada Kalezić, Milena Muhič, Vlado Novak, Danilo Benedičič in drugi. V 25 letih je na oder postavil okrog 70 predstav za odrasle in otroške gledališke skupine ter z njimi zelo uspešno gostoval tako doma kot v tujini.
Več kot tri desetletja je vodil mariborsko krovno organizacijo kulturnih društev in bil pobudnik ter dolgoletni predsednik Združenja gledaliških in lutkovnih skupin Slovenije. Nepregledno število zadolžitev na občinski, republiški in državni ravni dopolnjujejo njegove vodstvene funkcije v Svetu za kulturo občine Maribor, Zvezi kulturnih delavcev in Kulturni skupnosti Maribor.
Še posebej si je prizadeval za vključevanje šolske mladine v kulturno življenje. Leta 1974 je na Osnovni šoli Ivana Cankarja ustanovil prvo šolsko kulturno umetniško društvo v Sloveniji in tako sprožil gibanje šolskih kulturnih društev, ki ponekod delujejo še danes.
Sodeloval je pri izvedbi različnih občinskih proslav in slovesnosti ter pomagal pri nastajanju Borštnikovega srečanja, festivala Kurirček, zborovskih tekmovanj Naša pesem, Koroških kulturnih dnevov. Zaslužen pa je tudi za to, da Maribor ni izgubil Opere.
Poznan je bil kot neutruden obiskovalec gledaliških, glasbenih, likovnih in literarnih prireditev v mestu. S svojo navzočnostjo je mestnim kulturnim prireditvam podelil poseben pomen.