Ivo – Ivanovič BUČAR

Njegov oče Janez Bučar je bil advokat in notar v Postojni ter velik narodnjak, zaslužen za ustanovitev Narodne čitalnice v Postojni. Mati Marija Blanka roj. Altenburger je bila hči ljubljanskega finančnega uradnika.

Po očetovi zgodnji smrti je postal njegov varuh in varuh njegovega brata Franja Bučarja, pozneje priznanega skladatelja, dedek po materini strani. Ko mu je v petem razredu gimnazije, ki jo je obiskoval v Ljubljani, umrl dedek in varuh, se je preselil k stricu Žigi Bučerju, zdravniku v Novo mesto. Šolanje je nadaljeval na novomeški gimnaziji, in sicer med letoma 1870 in 1873. V tem času je iz Kalistove ustanove za postonjske dijake prejemal znesek 240 goldinarjev letno. Po nezadostni oceni pri matematiki v sedmem razredu je leta 1873 vstopil v artilerijsko kadetnico na Dunaju in bil iz nje odpuščen leta 1877. Ko je naslednje leto Avstro-Ogrska okupirala Bosno in Hercegovino, je bil vpoklican v vojsko, a je v Bosni prešel na turško stran. Odšel je v Srbijo in se zaposlil pri francoski družbi, ki je gradila železnice na Balkanu. Služboval je v Beogradu, Skopju, Sofiji, Solunu, Carigradu in Konyi sredi Male Azije, od koder je bila speljana železnica do Bagdada. Tam je zbolel in se vrnil v Carigrad, kjer je marca 1870 umrl.

Narodno zavest mu je že v mladosti vcepil oče, kasneje tudi stric in novomeški frančiškani. Bil je pesniško nadarjen in je pesmi pisal že v Novem mestu, kar v svojih spominih omenja tudi njegov gimnazijski vrstnik Karel Clarici. Nekaj pesmi je objavil v Slovanskem svetu in Ljubljanskem zvonu. Pesmi je pisal tudi v tujini, kjer se je kasneje navduševal nad narodnimi pesmimi južnih Slovanov. Po tem zgledu je zasnoval junaško pesnitev, katere dogajanje je postavil v Postojno. V knjižni izdaji je izšla leta 1898 v Ljubljani z naslovom Biserojla, Jasna Vila: bajka iz Postojnske pečine. Sam je takrat bival v Beogradu in zaradi njegove prevelike vneme za srbski jezik je pesnitev jezikovna mešanica, zato na slovensko občinstvo ni naredila vtisa.