Ignacij KOBAL

Po končani osnovni šoli (Šentviška Gora) in gimnaziji (Gorica) se je vpisal na bogoslovje ter bil leta 1903 posvečen v duhovnika. Po dveletnem delu v knezoškofijski pisarni v Gorici je odšel na študij cerkvenega kanonskega prava v Rim. Po vrnitvi na Goriško je bil krajši čas kaplan v Dornberku, potem pa je bil imenovan za stolnega vikarja v Gorici. Istočasno je prevzel tudi mesto profesorja na tamkajšnjem učiteljišču in postal član številnih cerkvenih, šolskih in drugih organizacij. Od leta 1909 do smrti je vodil goriško Marijino družbo, bil je član izpraševalne komisije za slovenske učitelje na Goriškem, zastopnik cerkve v okrajnem šolskem svetu, član uprave škofijskega semenišča in Alojzijevišča, bil je v načelstvu Katoliškega tiskovnega društva, v političnemu društvu Edinost, v zboru svečenikov sv. Pavla in drugih organizacijah.
Postal je cenjen, vodilni mož med tedanjimi goriškimi Slovenci, ki je slovel tudi kot odličen pridigar. Prav zaradi velikonočne pridige je bil leta 1919 aretiran in poslan za dva meseca v zapor. Po vrnitvi na prostost je začel bolehati in se ni več opomogel. Leta 1921 je bil imenovan za goriškega stolnega župnika, malo pred smrtjo pa še za kanonika Metropolitanskega kapitlja.