HARTMAN, Ervin st.

Rodil se je v Mariboru, očetu Ivanu, mesarskemu mojstru, in mami Tereziji, gospodinji. Dve leti po rojstvu se je s starši preselil v Remšnik na Kozjaku, kjer so imeli trgovino, mesnico in pekarno. Osnovno šolo je obiskoval v Remšniku. Želje za nadaljnje šolanje je ustavil začetek prve svetovne vojne. Po opravljeni trirazredni osnovni šoli se je izučil za ključavničarja v Arnešu (Arnfels)  in opravil izpit za ključavničarskega pomočnika. V Arnešu je bil zaposlen kot ključavničar med leti 1923 do 1925.
Ervinov oče je bil godbenik in njegovo delovanje v godbi je vplivalo na veliko željo po učenju instrumentov pri Ervinu. Zelo zgodaj je skupaj s svojim očetom igral pri kmečki godbi v Remšniku, igral je mali bobenček. V Arnešu se je naučil igranja na harmoniko ter na druge instrumente in sodeloval pri tamkajšnji godbi. V Remšniku je prevzel godbo na pihala in pevski zbor. Leta 1925 je bil vpoklican k vojakom, služil je v Štipu v Makedoniji. Po obveznem vojaškem šolanju je bil sprejet v vojaško godbo, kjer je igral prvo krilovko. Po odsluženem vojaškem roku se je vrnil v Maribor, kjer je igral v “Mariborski vojni muziki” in v opernem orkestru Narodnega gledališča v Mariboru. Poučeval je tudi na glasbeni šoli Glasbene matice.
Leta 1929 je bil premeščen v Djevdjelijo (Makedonija), tam spoznal svojo bodočo prvo ženo Ljubico Gligorijević. V zakonu se jima je rodila hčerka Brunhilda. Iz Skopja se je zaradi domotožja vrnil v domače kraje. Pridružil se je takratni železničarski godbi Drava. Od leta 1930 je delal v delavnicah Državnih železnic v Mariboru (najprej kot ključavničar, nato kot skupinovodja in kasneje kot delovodja). Ob tem je poučeval na glasbeni šoli pihala, trobila in harmoniko. Od l. 1932 je vodil pihalno godbo in tamburaški orkester ZVON na Teznem v Mariboru. Od l. 1934 je učil mlade harmonikarje in ustanovil okrog petindvajsetčlanski harmonikarski orkester, ki ga je vodil skoraj neprekinjeno do svoje smrti.
V Mariboru je spoznal svojo drugo ženo Ljudmilo Divjak, iz Griž v Savinjski dolini in se z njo poročil l. 1935. Rodila sta se mu dva sinova Oton in Ervin. Pri Državnih železnicah je bil zaposlen do l. 1945, nato pa se je zaposlil na pošti. Leta 1937 je kot kapelnik prevzel mariborsko Poštno godbo, ki je iz leta v leto napredovala. Godbo je vodil do l. 1964, ko je predal dirigentsko palico Anteju Šimatu. Leta 1967 je vodstvo godbe prevzel sin Ervin mlajši. Ervin starejši je bil l. 1974 imenovan za častnega dirigenta godbe. Vse do svoje smrti je v godbi igral razne instrumente (klarinet, krilovko, trobento, rog, alt rog, pozavno, alt saksofon in bariton saksofon). Bil je vsestranski glasbenik in obvladal je igranje številnih glasbil.
Čeprav je imel samo osnovno glasbeno izobrazbo in nekaj kapelniških seminarjev, se je že zelo zgodaj začel ukvarjati tudi s komponiranjem. Napisal je številne koračnice, polke in valčke pa tudi nekaj koncertnih skladb za pihalni orkester in druge zasedbe, ki jih je vodil. Izvrstno je obvladal tudi instrumentacijo. Ni pa bil dejaven samo na glasbenem področju. Nadarjen je bil tudi za slikarstvo. Po njegovem pripovedovanju si je v mladosti kot vojak denar služil tudi s slikanjem. Žal ni znan noben njegov izdelek, saj so bili narejeni po naročilu in ne obstaja noben v njegovi znani zapuščini.