Fritz FRIEDRIGER

V Transilvaniji rojen arhitekt nemškega rodu je bil eden izmed najpomembnejših arhitektov, ki so v Mariboru delovali konec 19. in v začetku 20. stoletja.
V rodnem mestu se je izučil za gradbenega mojstra in kasneje diplomiral na dunajski akademiji pri profesorju Theophilu von Hansenu, enem izmed najpomembnejših arhitektov slovitega dunajskega Ringa. Svojo kariero je pričel v Budimpešti, kjer je, po priporočilu svojega profesorja, sodeloval pri izgradnji mesta. Od tam se je leta 1894 kot prvi akademsko izobražen arhitekt preselil v Maribor, še istega leta v sodelovanju z arhitektom Robertom Schmidtom ustanovil stavbno podjetje in tri leta kasneje pridobil koncesijo za opravljanje stavbne obrti.
Deloval je v enem izmed gradbeno najpomembnejših obdobji Maribora, v obdobju, v katerem je prihod južne železnice povzročil izjemen razmah gradbene dejavnosti v takrat provincialnem avstro-ogrskem mestu. Mariboru je zapustil precejšen in kvaliteten fond stavb. Prevladujejo stanovanjske hiše za meščane srednjega sloja in enodružinske vile, ki so jih pri Friedrigerju naročali najbogatejši meščani. Zaradi slabih odnosov z gradbenim uradom pa v mestu ni pridobil nobenih javnih naročil.
Sprva je pod vplivom dunajske šole ustvarjal v strogem historističnem slogu, po prelomu stoletja pa je v svoje projekte uvedel elemente secesije. Bil je prvi in skoraj edini arhitekt, ki se je v Mariboru spoprijel s tedaj sodobnim arhitekturnim oblikovanjem – secesijo. Vpliv novega arhitekturnega sloga, ki je leta 1900 prišel iz Dunaja in Gradca v Friedrigerjevem arhitekturnem izrazu ni trajal dolgo. Okoli leta 1910 je začel uporabljati mansardne strehe in razvil dokaj samosvoj arhitekturni jezik. V arhitekturni zapuščini, ki jo je zapustil mestu ob Dravi, še posebej izstopata Baroničina hiša, najčistejša še ohranjena secesijska stavba v Mariboru, in vila Transilvanija, ki jo je Friedriger zgradil zase in za svojo družino.
Ob projektiranju in gradbeni dejavnosti, s katero se je ukvarjalo njegovo podjetje, je k urbanističnemu razmahu mesta prispeval tudi kot mestni svetnik, vodja projekta za sestavo novega stavbnega reda in vodja regulacijskega načrta za takratno Magdalensko predmestje. Nekoliko manj znano je dejstvo, da si je močno prizadeval tudi za ohranitev mariborske stavbne dediščine. Po tem, ko je leta 1910 postal dopisni član dunajske Centralne komisije za umetnostne in zgodovinske spomenike, mu je uspelo preprečiti uničenje stropa viteške dvorane mariborskega gradu. Ohranjen pa je tudi njegov predlog za preureditev mariborskega gradu za potrebe občine in muzeja, ki pa je bil, vsaj kar se muzeja tiče, delno uresničen šele leta 1938.
Zaradi bližajoče se vojne in številnih nesoglasji z mestnimi oblastmi je začela njegova ustvarjalna moč usihati. Leta 1920 je prodal svojo vilo Transilvanijo in se skupaj z družino preselil v Gradec, kjer je še istega leta sezidal svojo zadnjo hišo in v njej čez dve leti tudi umrl.
Po odhodu iz Maribora je njegovo delo nadaljeval Wagnerjev učenec in Plečnikov prijatelj Max Czeike, s katerim je sodeloval že vse od leta 1910. Njuno stavbno podjetje Friedriger u. Czeike, Architekten u. Baumeister (Friedriger in Czeike, arhitekta in stavbenika) je tako ostalo aktivno tudi po Friedrigerjevi smrti.
Čeprav sta oba arhitekta Mariboru posvetila svoja najbolj ustvarjalna leta, je njuno delo, zaradi časa v katerem sta živela, dolgo ostalo neopaženo in skoraj izbrisano iz spomina obdravskega mesta.