Franjo KLAVORA

Po osnovni šoli v Bovcu, ki jo je končal v Ljubljani, se je vpisal na učiteljišče v Gorici, maturiral pa na ljubljanskem učiteljišču leta 1917. Takoj po maturi je se je znašel v avstro-ogrski armadi kot eden izmed enoletnih prostovoljcev ter se šolal na šoli za častnike v Gradcu in Lipnici. Po vojni je leta 1919 začel službovati kot učitelj v Kranjski Gori, s poklicno potjo pa nadaljeval v Radovljici. V letih med 1924 in 1927 se je šolal na pedagoški akademiji v Zagrebu, med študijem pa se izobraževal tudi na gledališkem področju in opravil tečaj režije. Vrnil se je na Gorenjsko in bil na Jesenicah učitelj ter do druge svetovne vojne ravnatelj tamkajšnje meščanske šole. Bil je med soustanovitelji in voditelji jeseniškega amaterskega gledališča ter soustvarjalec dramskih iger in operet. Poleg tega je bil aktiven pri sokolski organizaciji. Nemški okupatorji so ga na začetku vojne zaprli ter ga nato skupaj z družino izgnali v Srbijo, od koder se je vrnil leta 1945. Po kratkem nadaljevanju poučevanja na jeseniški gimnaziji je bil premeščen v Tolmin, kjer je bil ravnatelj gimnazije, na učiteljišču pa je poučeval. Nekaj let je bil dopisnik Slovenskega poročevalca. Aktivno se je vključil v kulturno življenje na Tolminskem ter s sodelavci tudi v Tolminu vzpostavil amatersko gledališče, v katerem je tudi režiral več predstav. Sodeloval je tudi pri organiziranju Muzeja za Tolminsko v petdesetih letih. Sodeloval je pri pripravi prvega Tolminskega zbornika. V šestdesetih letih je bil ravnatelj osnovne šole v Tolminu, vodil pa je tudi Delavsko univerzo. Za svoje delo je Klavora prejel številna priznanja na državni oz. republiški in na občinski ravni.