France LAH

Osnovno šolo je obiskoval v Markovcih, nato gimnazijo na Ptuju in jo končal po vojni leta 1945. Leta 1946 se je vpisal na Tehniško visoko šolo v Ljubljani, vendar je njegov študij elektronike prekinilo služenje vojaškega roka. Tako je študij nadaljeval leta 1948 in diplomiral leta 1956. Na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Zagrebu je leta 1965 opravil še doktorat iz fizikalnih znanosti.

Že v času študija v Ljubljani se je kot laborant zaposlil v laboratoriju Inštituta za šibki tok (1950), od koder je bil premeščen na Inštitut za elektroniko (1954), kjer je kmalu (1956) postal višji strokovni sodelavec. Na inštitutu je zasnoval in od leta 1968 vodil oddelek za vakuumsko tehniko, kjer so se ukvarjali z dejavnostmi povezanimi s proizvodnjo in merjenjem vakuuma. Tam so nastajali prvi vakuumski sistemi, potekal je razvoj različnih črpalk, vakuumskih sistemov ter aparatur, namensko za najrazličnejše tehnološke postopke po Sloveniji. Prizadeval si je, da bi vakuumistika kot izrazito interdisciplinarna veda postala novo, enakopravno področje v moderni delitvi strokovnih dejavnosti. Po njegovi zaslugi je Inštitut za elektroniko, ki se je v 70. letih preimenoval v Inštitut za elektroniko in vakuumsko tehniko (IEVT), postal znan po vsej Jugoslaviji in tudi zunaj njenih meja. Na IEVT je delal vse do upokojitve leta 1982.
Ob razvojno-raziskovalnem delu, ki je večinoma opisano v znanstveno-strokovnih člankih (več kot 62 naslovov), je deloval še na pedagoškem področju. Leta 1973 je bil na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani habilitiran kot docent za področje vakuumske tehnike, leta 1979 pa ga je Prirodoslovno-matematična fakulteta v Zagrebu imenovala za višjega znanstvenega sodelavca.

Več let je bil član, v letih 1975–1982 tudi predsednik Društva za vakuumsko tehniko Slovenije (DVTS). Aktiven je bil pri snovanju mednarodne vakuumske zveze (IUVSTA) in Zveze društev za vakuumsko tehniko Jugoslavije (JUVAK) ter bil leta 1983 imenovan za častnega člana JUVAK.