Franc PRAPROTNIK

Oče mozirskega sadjarstva je obiskoval ljudsko šolo v Šmartnem ob Paki. Po dveh letih je šolanje nadaljeval v Celju, kjer je z odliko končal štiri razrede mestne šole. Leta 1870 je na celjski gimnaziji maturiral z odliko, nato se je na željo staršev vpisal na bogoslovje v Mariboru. V tem času ga je prizadel propad domačije, zato je leta 1873 izstopil iz bogoslovja in se vpisal na mariborsko učiteljišče ter ga s pomočjo državne podpore končal leta 1874.

Učiteljsko službo je nastopil avgusta 1874 kot podučitelj v Selnici ob Dravi. V letih med 1876 in 1881 je bil definitivni učitelj v Limbušu, nato pa je postal nadučitelj pri Devici Mariji v Puščavi. Leta 1889 je dobil mesto nadučitelja na takrat še dvorazredni ljudski šoli v Mozirju. Tam je ostal v službi kar 26 let do upokojitve leta 1915.

Bil je dejaven v Zvezi slovenskih učiteljskih društev in v učiteljskih društvih za mariborsko okolico in za gornjegrajski okraj, kjer je kot odbornik in predavatelj spodbujal učiteljstvo k pisanju krajevnih kronik, zbiranju narodnega blaga in pospeševanju sadjarstva. Napisal je vrsto učiteljskih biografij. Petru Končniku je pomagal pri sestavljanju njegovih ljudskošolskih beril. Objavil je zgodovino šole v Puščavi, serijo pohorskih narodnih pravljic in zbral za Frana Erjavca rastlinska imena. Med učiteljstvom v Zgornji Savinjski dolini je organiziral zbiranje narodnih pesmi za Karla Štreklja ter domačih izrazov za Maksa Pleteršnika. Za Slovensko matico je sestavil slovenska imena za sadno drevje.

Kjerkoli je služboval je ustanavljal drevesnice in pospeševal sadjarstvo. Iz mozirskih drevesnic se je razvilo sadjarstvo v Zgornji Savinjski dolini ter dvignilo v Šaleški dolini. V obeh dolinah je razširil podnebju prikladne vrste.

Za njegovo delo ga je leta 1923 z zlatim odlikovanjem za državljanske zasluge visoko počastil jugoslovanski kralj Aleksander I. Karadžordžević.