Franc KAVS

Po zaključeni dvoletni trgovski šoli v Trstu se je vrnil na rodno Bovško in bil aktiven v protifašističnem gibanju, predvsem pri organizaciji TIGR. Že v dijaških letih je sicer skupaj z Zorkom Ščuko izdajal ilegalni list, ki pa se ni ohranil. Zaradi suma sodelovanja pri požigu šole v Bovcu so ga italijanske oblasti dodatno nadzirale, sicer pa so ga leta 1931 tudi aretirali, a je bil kmalu izpuščen. Preganjanje oblasti mu je preprečilo nameravani študij v Trstu, Kavsa pa se zaradi njegove razgledanosti in načitanosti vseeno smatra za intelektualca. V tridesetih letih je veliko hodil po hribih in se večkrat čez gore tudi odpravil na jugoslovansko stran, predstavljal pa je enega pomembnejših tigrovcev na Bovškem; kot privrženec naprednih slovanskih idej se je udeležil tudi sokolskega zleta v Pragi. Ob obisku fašističnega voditelja Benita Mussolinija v Kobaridu septembra 1938 so tigrovci ob sodelovanju z pripravljali atentat, ki bi ga moral izvesti prav Kavs, ki naj bi se razstrelil z opasano bombo in ob tem ubil osovraženega Duceja. Atentata ni izvedel, kar največkrat pojasnjujejo s tem, da se je s tem izognil številnim nedolžnim žrtvam, do katerih bi prišlo v primeru eksplozije, v ozadju odpovedi razstrelitve pa so po vsej verjetnosti predvsem osebni razlogi Franca Kavsa oziroma vloga njegove mačehe pred nameravanim dejanjem; obstajajo sicer tudi viri, ki namigujejo na to, da je atentat preprečila britanska obveščevalna služba, da bi zavarovala svoje tamkajšnje sodelavce. Viri v zvezi s tem so v svojih poročanjih nasprotujoči, dogodek pa se je mitiziral in zaradi Kavsovega povojnega siceršnjega molka v zvezi s tem ni ostal povsem pojasnjen. V letih 1939 in 1940 je bil večkrat aretiran in dalj časa zaprt v Vidmu, Rimu in Trstu. Decembra 1941 so ga na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt, a mu obsodbo takoj znižali na dosmrtno ječo. Zaprt je bil na otoku Santo Stefano v Tirenskem morju. Po kapitulaciji Italije so ga osvobodili zavezniki, nakar je živel in za tisk slovenskega partizanskega gibanja delal v Rimu, nato pa preko južne Italije odšel na slovensko osvobojeno ozemlje, kjer je delal kot časnikar v Črnomlju. Po koncu druge svetovne vojne je najprej delal pri Ljudski pravici, nato pa od oktobra 1945 do smrti pri tržaškem Primorskem dnevniku. Urejal je tudi Ljudski tednik, ki je med letoma 1946 in 1951 pri istem založniku izhajal kot politično-informativni list primorskih Slovencev. Umrl je nenadoma, na poti iz uredništva v Trstu. Leto dni po njegovi smrti so bile sodbe drugega tržaškega procesa ponovno ovrednotene in skupaj z drugimi se je tudi obsodba Franca Kavsa posmrtno razglasila za nično.