Franc JAKL

Osnovno šolo je obiskoval v Ormožu, nato Tehniško srednjo šolo (TSŠ) v Mariboru (1950–1951), po njeni ukinitvi pa TSŠ v Ljubljani (1951–1954). Po enoletni zaposlitvi v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem je šolanje nadaljeval na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, kjer je leta 1962 diplomiral, leta 1976 pa zaključil magistrski študij. Leta 1992 je na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) v Mariboru z disertacijo Problematika golih vodnikov in zaščitnih vrvi pri daljnovodih še doktoriral.

Po diplomi se je zaposlil v takratnem podjetju Elektroprenos Ljubljana (1962–1965), kjer je vodil izgradnjo prve transformatorske postaje v Sloveniji RTP 220/110 kV Cirkovce in RTP 220/110 kV Podlog v Savinjski dolini s pripadajočimi daljnovodi. Zatem je v letih 1965–1990 služboval v Dravskih elektrarnah Maribor (DEM). Bil je vodja izgradnje prenosnih objektov na področju DEM (1965–1968), vodja enote prenosa Pekre (1968–1972), odgovorni vodja izgradnje prenosnega omrežja Nikole Tesle na področju Slovenije in DEM (1972–1977) ter direktor za investicije (1978–1990). Prav tako je bil v letih 1973–1992 odgovorni vodja priprave in izgradnje mednarodnega daljnovoda 2×400 kV Maribor–Kainachtal (Avstrija). Od tam je odšel v podjetje Elektro-Slovenija (ELES), kjer je delal v sektorju za investicije in razvoj v Mariboru, sprva kot vodja službe za investicije (1991–1993), nato do upokojitve kot vodja sektorja (1991–2002).

Leta 1977 je pričel še s predavateljskim delom na takratni Visoki tehniški šoli v Mariboru (kasneje Tehniška fakulteta). Sprva je bil visokošolski profesor (1977–1981) in nato docent (1981–1986) za predmet Prenosne naprave, zatem višji predavatelj (1986–1993) ter docent (1993–1994) za predmet Elementi elektroenergetskih sistemov. Leta 1995 je pričel poučevati na novonastali mariborski FERI, najprej kot docent, od leta 1998 pa je izredni profesor pri predmetu Prenos električne energije.

Njegovo raziskovalno področje obsega elektroenergetska omrežja, elektroenergetske sisteme, interkonekcije, prenos električne energije, daljnovodno tehniko z vodniki in zaščitnimi vrvmi ter optičnimi kabli. Objavil je več strokovnih člankov v domačih in tujih strokovnih revijah, je pa tudi soavtor več strokovnih monografij.

Je član Elektrotehniške zveze Slovenije (EZS), Društva inženirjev in tehnikov Slovenije, Slovenskega akademijskega tehniško-naravoslovnega društva (SATENA) ter več mednarodnih združenj, kot so The Institute of Electrical and Electronic Engineers (IEEE), Österreichische Verband für Elektrotechnik (ÖVE), Mednarodni svet za velike elektroenergetske sisteme (CIGRÉ) in World Energy Council (WEC).