FERJANČIČ, Edvard

Po osnovni šoli v Vipavi je nadaljeval šolanje v Šentvidu v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil kot sedmošolec vpoklican k vojakom. Bil je v Admontu, Rottenmanu in na Soški fronti, zatem pa v oficirski šoli v Lipnici. Vojaško službo je končal kot koroški borec. Leta 1918 je v Ljubljani stopil v bogoslovje, zadnji letnik pa je opravil v Gorici in bil posvečen leta 1922. Kot duhovnik je služboval v Solkanu (1922–25), Tolminu (1925–26), na Bukovem (1926–27), na Štjaku (1927–34) s soupravo Vrabč, v Šlovrencu v Brdih (1934–44) s soupravo Gradnega in Fojane in od marca 1944 v Kojskem.
Bil je kulturno aktiven tudi na posvetnem področju, v Solkanu je vodil cerkveno petje in učil svetni pevski zbor čitalnice, zaradi česar so ga fašisti tudi preganjali. Njegovi sobratje so mu zamerili, ker je ob nastopu službe v Brdih pozdravil lokalnega fašističnega mogotca in ker se je udeležil manifestacije ob prihodu Mussolinija v Gorico. Marca 1943 je pod ilegalnim imenom Taras začel sodelovati z OF in bil jeseni celo izvoljen najprej za tajnika in nato za predsednika okrajnega NOO. Kasneje je sprejel mesto verskega referenta pri PNOO in predsednika OF za Zapadno primorsko okrožje. Takoj po vojni (1946) sta z Antonom Bajtom osnovala primorski pokrajinski Odbor duhovnikov OF, prvi v Sloveniji. Na duhovniških volitvah v Odbor je Bajt postal predsednik, Ferjančič tajnik (1948). Kmalu zatem so se osnovali v Sloveniji podobni pokrajinski odbori, ki so se povezali v skupni Sekretariat pri IOOF v Ljubljani in začeli izdajati publikacijo Bilten. Iz tega se je sept. 1949 razvilo stanovsko duhovniško Cirilmetodijsko društvo (CMD), ki pa je bilo v času delovanja v nesoglasju in neodobravanju z uradno Cerkvijo. Bilten so prepovedali, Ferjančiču pa je leta 1947 goriški nadškof izrekel ukor, ker se ni držal predpisov glede tiska in ker je nastopal kot govornik na mitingih.
Med drugo svetovno vojno je bil Ferjančič pobudnik in predsednik okrožnega odbora Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilnega odbora za Brda. Aktivno se je udeleževal odporniških mitingov v Brdih. Po vojni si je prizadeval za ureditev nove meje z Jugoslavijo, zlasti na ozemlju Brd. S skupino domačinov je sodeloval v pogajanjih z zavezniško razmejitveno komisijo in je v marsičem pripomogel k priključitvi Goriških Brd k Sloveniji. Po priključitvi Primorske in Brd se je v petdesetih letih umaknil iz javnega življenja. Leta 1957 se je smrtno ponesrečil, ko je med krašenjem domače cerkve nesrečno padel z lestve.