Ernest SEČEN

Rodil se je kot drugi otrok materi Zofiji in očetu Ernestu. S sestro in staršema je živel na Mostecu pri Brežicah. Osnovno šolo je obiskoval v Dobovi, šolanje nadaljeval na srednji poklicni šoli v Krškem, zatem še na srednji strojni tehnični šoli v Zagrebu ter na Fakulteti za organizacijske vede Kranj.

Leta 1968 se je  zaposlil v tovarni IMV Adria Caravan Brežice, kjer je od delavca napredoval do vodje proizvodnje. Vodil je tudi tehnološko pripravo dela ter kontrolo kakovosti. Leta 1976 je začel pisati za tovarniško glasilo Kurir, kasneje je bil kot svobodni novinar dopisnik različnih časnikov in revij (Dolenjski list, Profit, Naš glas, SavaGlas, Posavski obzornik, Ekipa, Republika, Večer). Med letoma 1977 in 1983 je kot učitelj vožnje opravljal honorarno popoldansko delo pri AMD Brežice. V letih 1994 in 1995 je bil zaposlen pri Trimu Dobova. Od leta 1998 do upokojitve leta 2016 je bil novinar Dnevnika, kjer še danes s svojimi članki (so)oblikuje rubriko Zgodovinska fronta.

Velik del svojega življenja je posvetil kulturi, udejstvoval se je zlasti na glasbenem, likovnem in dramskem področju. Zase pravi, da je po duši umetnik. Obiskoval je nižjo glasbeno šolo v Brežicah, dovolj, da je ob harmoniki posegel tudi po klaviaturah, kitari in panovi piščali. Med letoma 1971 in 1984 je pel v Moškem pevskem zboru Dobova, še danes pa zbira besedila popevk. S ciljem oblikovanja slovarja zbira narečne besede vasi Mostec in stare slovenske besede iz slovenskega tiska iz obdobja med letoma 1850 in 1940. Že kot otrok je rad risal. Njegovi portreti pevcev so bili v letih 1970 in 1971 objavljeni v reviji Antena, svoje karikature pa je prispeval tudi za tovarniški časopis Kurir. Kot velik ljubitelj fotografije je član Foto kluba Brežice, z monokomedijo Debele zgodbe Petra Fuleža je stopil tudi na odrske deske.

Kot gasilec in tajnik je bil aktiven tudi v PGD Mostec, kot ljubiteljski sadjar in strasten zbiratelj pa v svojem sadovnjaku zbira stare sorte jabolk.

Bil je član DBV Dobova in Karate kluba Brežice, pri Strelskem klubu Brežice je odličja pobiral pri športnem strelstvu. Po zaključku športnega udejstvovanja je bil predsednik Strelskega kluba Brežice, njegov trener in več mandatov tudi predsednik strokovnih komisij Strelske zveze Slovenije. Danes v klubu opravlja funkcijo sekretarja in je predsednik Zveze strelskih društev jugovzhodne Slovenije.

Udeležil se je številnih tečajev in seminarjev z različnih področij – od računalništva in jezikov do masaže. Njegovo vsestranskost potrjujejo članstva v številnih društvih, odborih in različnih občinskih telesih. Še danes je član Strelskega kluba Brežice, Društva novinarjev Slovenije, Združenja slovenskih častnikov Slovenije, Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo, skupina Brežice, Društva upokojencev Brežice, Posavskega društva menedžerjev seniorjev in strokovnjakov ter njegove sekcije igralcev namiznega tenisa, Društva 1824, Društva za oživitev mesta Brežice, Foto kluba Brežice in Društva Šola zdravja, kjer je tudi član upravnega odbora.

Je oče dveh sinov in hčerke.