Emil ŠAŠELJ

Bil je četrti od osmih otrok Janeza Šašlja, po rodu Korošca, ki je v Mokronogu odprl pekarno in kasneje gostilno, ter Marije, roj. Slatnar, Mokronožanke. Njegov najstarejši brat Ivan Šašelj je bil prav tako duhovnik.

Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Mokronogu in Novem mestu, ter gimnaziji v Novem mestu in Ljubljani ga je pot kmalu zanesla na Primorsko. Študij bogoslovja je končal v Gorici in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Kot kaplan in nato duhovnik je najprej, do leta 1893, služboval pri Sv. Ivanu v Trstu, zatem v Vatovljah pri Divači do leta 1898, nadalje v Šmarju pri Kopru do leta 1910, od koder je bil premeščen v Klanec pri Trstu, kjer je bil nekaj časa tudi dekan. Zaradi fašističnega preganjanja in političnih pritiskov glede slovenskega jezika v cerkvi je bil leta 1923 prisiljen oditi iz Italije in je postal provizor v Žičah, na Štajerskem. Bil je narodni buditelj, borec za pravice Slovencev na južnem Primorskem, kjer je bil član političnega društva za Hrvate in Slovence v Istri.

Deloval je kot predsednik Katehetskega društva za tržaško škofijo, ustanovitelj posojilnic in hranilnic ter kmetijskih zadrug, dejaven pa je bil tudi na literarnem področju. Svoje pesmi, povesti in politične članke ter podlistke je objavljal v številnih slovenskih listih, kot so Vrtec, Slovenec, Edinost, Dom in svet, Primorski list.

Za svoje delovanje duhovnika je bil leta 1916 imenovan za konzistorialnega svetnika, leta 1917 je prejel zlat zaslužni križec s krono.