Edo TURNHER – Primož

Njegova starša sta bila Ferdinand Turnher in Terezija, rojena Požar. Osnovno šolo je med letoma 1903 in 1908 obiskoval v Ribnici, meščansko šolo pa med letoma 1908 in 1912 v Postojni. Nato je od leta 1912 obiskoval učiteljišče v Ljubljani, ki ga je zaključil leta 1919. Vmes je bil med letoma 1914 in 1918 na tirolski fronti.

Po vojni je bil najprej učitelj v Mokronogu (1919–1920) in nato v Višnji Gori (1921–1942), kjer je bil tudi upravnik, kasneje pa se je šola nekaj časa imenovala po njem. V tem času je v dvorcu Grundelj (Grumlof) pri Šentvidu, katerega lastnik je bil slikar Ferdo Vesel, slikal, šahiral in se zanimal za starine. Bil je velik ljubitelj šaha. Po vojni je bil predsednik Šahovske zveze Slovenije (1946–1963).

Kot član Sokola se je ob začetku druge svetovne vojne vključil v delo Osvobodilne fronte na Dolenjskem. Maja 1941 je odšel v partizane. Oktobra 1943 je bil na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvoljen za člana Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora. Deloval je v propagandni komisiji Izvršnega odbora OF, bil nato načelnik prosvetnega odseka pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, deloval pa je tudi v uredništvu Slovenskega poročevalca. Za svoje delovanje med NOB je prejel številna priznanja.

Po vojni je bil od leta 1949 do upokojitve leta 1963 ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo in organizaciji spomeniške službe v Sloveniji postavil trdne temelje. Pri zavodu je ustanovil restavratorsko delavnico, kjer so bile restavrirane številne plastike, začel je z organizacijo sistematičnega odkrivanja fresk in se s sodelavci zavzemal za zaščito, ohranitev, obnovo ter vzdrževanje spomenikov: hiš pomembnih Slovencev, gradov, cerkva, samostanov, arhitekturnih in urbanističnih znamenitosti in naravnih spomenikov, zlasti pa spomenikov NOB (Bolnica Franja, Baza 20). O tem je objavljal v Varstvu spomenikov in drugem časopisju.