Dušan PUH

Rodil se je v Velikih Laščah, kot drugi od štirih otrok materi gospodinji in očetu krojaču. Družina se je l. 1932 preselila v Ljubljano, kjer je obiskoval prvo realno državno gimnazijo na Vegovi ulici, hodil je v razred, prepoznaven po liberalcih in pripadnikih sokolskega gibanja.

Leta 1941 se je priključil OF, junija 1942 je bil interniran v Gonars, kjer je ostal do razpada Italije. Že v taborišču so bili s sojetniki organizirani v četo, s katero je sodeloval v 1. Soški brigadi kot obveščevalni oficir, nato pa kot politkomisar v Istrskem odredu na ozemlju južno od Slavnika do okolice Buzeta, pa ob Dragonji do Savudrije in od morja do Čičarije. Njegovo partizansko delovanje ga je iz Benečije, Brkinov in Istre vodilo na Notranjsko, Dolenjsko, v Avstrijo, Vojvodino (v Kikindi se je poročil), Varaždin in Zagreb, kjer je vodil artilerijskotehnični tečaj. Leta 1949 se je razveselil dekreta o premestitvi v Ljubljano.

V Ljubljani je delal v političnem oddelku korpusa, bil je politkomisar vojne bolnice, ob delu je študiral pravo. Leta 1952 so ga za leto in pol poslali v vojaško-politično šolo v Beograd na tečaj komandantov polka, leta 1955 pa je bil kot aktivni oficir upokojen pri komaj 32 letih. Še istega leta se je z družino (ima tri otroke, sin Dušan je znan jadralec) preselil v Portorož in se zaposlil kot višji referent na sodišču v Piranu. Leta 1957 je diplomiral in bil izvoljen za sodnika okrajnega, 1961 pa okrožnega sodišča v Kopru. Leta 1967 je dal odpoved, ker je “spregledal, da kot sodnik ne more uresničevati tistega, kar je za svobodno družbo najpomembnejše: da vsakdo odgovarja za kršitve pravnih predpisov”. Postal je uspešen odvetnik. Zadnjič je šel v tožbo leta 1999, ko je spisal odmevno ovadbo zoper italijanske oficirje zaradi vojnih zločinov.

V vseh obdobjih svojega življenja je bil družbeno aktiven: trikrat je bil odbornik občinske skupščine v Piranu, predsednik disciplinskega sodišča in ideološke komisije, ustanovitelj politične šole v Piranu, podpredsednik okrajne konference SZDL itd. Ker je opozarjal na neodgovorna ravnanja in nefunkcioniranje slovenskega sodstva, je bil v neprestanih konfliktih z nadrejenimi, trikrat so ga poskušali izključiti iz partije.

V zadnjih letih se kot pobudnik civilnodružbenih gibanj posveča razvoju lokalne skupnosti, južni meji, ekologiji, aktiven je v borčevski organizaciji. Skozi svoje delovanje zagovarja temeljno vrednoto NOB, za katero pravi, da se bo potrebno ponovno boriti: omogočiti vsakemu človeku dostojno življenje.