Duša POČKAJ

Njen oče je bil po prvi svetovni vojni uradnik kraljevine SHS in je nekaj let služboval v Dolnji Lendavi (danes Lendava), medtem ko je bila njena mama učiteljica. Družina se je zaradi očetove službe večkrat selila, tako da je Duša zgodnja otroška leta preživljala v srbskem Nišu. Ko so se kasneje preselili nazaj v Slovenijo in se je družina ustalila v Ljubljani, je začela obiskovati uršulinsko gimnazijo. Kot dijakinja se je srečala z gledališčem. Odigrala je prvo vlogo v dijaški gledališki skupini. Mikalo jo je tudi petje. Ker med vojno ni bilo veliko izbire, je po gimnaziji začela študirala arhitekturo. Hkrati je obiskovala zasebni razred dramske igre Milana Škrbinška. Po vojni je z nekaj težavami opravila sprejemni izpit na Akademiji za igralsko umetnost, a je za vsak slučaj še nekaj časa vztrajala pri arhitekturi. Nazadnje ji je študij dramske igre stekel. Profesorji so spoznali njeno igralsko nadarjenost, tako da je leta 1950 diplomirala z vlogo Nataše v Treh sestrah A. P. Čehova. Kmalu za tem je opravila še specialko pri režiserju Branku Gavelli. V sezoni 1950/1951 je postala članica ljubljanske Drame in tej ustanovi ostala zvesta do konca. Iz leta v leto je postajala prepoznavnejša, tudi po svojem značilnem glasu. Postala je zlasti interpretinja zapletenih karakternih vlog, tako v dramah kot v komedijah, na kožo so ji bile pisane vloge negativcev.
Leta 1982 je odigrala svojo zadnjo vlogo princese Gurmižinske  v drami Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega Gozd.

Izkazala se je tudi kot pevka šansonov, enega izmed njih je odpela v vlogi Jenny iz Brechtove Opere za tri groše. Šansoni, ki jih je izvajala celo na samostojnih koncertih, pa niso presegli njenih gledaliških vlog.

Leta 1959 je začela nastopati v televizijskih dramah in nadaljevankah. Prvo vlogo na filmskem platnu pa je odigrala v stranski vlogi leta 1953 v filmu Jara gospoda po noveli Janka Kersnika. Do konca petdesetih let nato v filmu ni imela več vidnejše vloge. Šele leta 1961 ji je režiser Boštjan Hladnik dodelil vlogo v filmu Ples v dežju in od takrat je njeno ime zaslovelo tudi na gibljivih slikah. Sledili sta prepoznavni vlogi v filmih Minuta za umor in Tistega lepega dne, kasneje pa so jo slovenski in jugoslovanski režiserji izbirali le še za stranske vloge. Še enkrat se je v glavni vlogi pokazala v filmu Ubij me nežno Boštjana Hladnika, režiserja, ki ji je pred leti prvi zaupal vidnejši filmski angažma.

Njen glas je ohranjen na številnih posnetkih radijskih iger, v katerih je prav tako odigrala prepoznavne vloge.

Po njej se imenuje igralska nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije »Duša Počkaj« za dveletno obdobje.

Novembra 2024 so v avli gledališke in koncertne dvorane v Lendavi odkrili igralkin doprsni kip. Kip je bronasti odlitek izvirnika akademskega kiparja Boštjana Putriha, ki je bil leta 1997 postavljen v foyerju SNG Drama Ljubljana.