Ciril PRAČEK

Pračkovi so najprej bivali v Podbrdu v Baški Grapi, kasneje pa pet let v Bohinjski Bistrici, kjer je Ciril dobil prve smuči in začel hoditi v osnovno šolo. Leta 1923 so se preselili na Jesenice. Po osnovni šoli je končal še meščansko šolo in večerno gimnazijo. Kasneje je opravil še po štiri semestre študija na filozofski in ekonomski fakulteti v Ljubljani. S pomočjo Turistovskega kluba Skala se je leta 1932 zaposlil v železarni na Jesenicah. Začel je kot pomožni delavec v adjustirnici pločevine, nekaj časa je delal v zavijalnici žice v hladni valjarni, leta 1936 pa je postal knjigovodja. Železarni in knjigovodskemu poklicu je ostal zvest do upokojitve.

Bil je večkratni državni prvak v smučanju in že leta 1931 član državne jugoslovanske reprezentance. Sodeloval je na zimskih olimpijskih igrah 1936 v Garmisch-Partenkirchnu (15. mesto v alpski kombinaciji) in 1948 v Sant Moritzu; v letih 1933-1939 se je petkrat udeležil svetovnega prvenstva (1939 v Zakopanih 7. mesto v slalomu in 12. v kombinaciji). Uvrstitev v Zakopanih je prvi presegel šele Bojan Križaj leta 1982. Mnogo časa je posvetil trenerski dejavnosti. Trener in učitelj smučanja je bil že pred vojno in v povojni Jugoslaviji kot član Združenja vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja pri SZS (ZVUTS). V domačem klubu je še leta 1996 delal z mladino. Bil je tudi prvi trener bronaste olimpijke Alenke Dovžan, ki je leta 1994 v Lillehammerju v kombinaciji osvojila prvo olimpijsko medaljo v samostojni Sloveniji.

Kot alpinist je opravil več kot 300 plezalnih vzponov, od tega 11 prvenstvenih. (1934 SS Velike Martuljške Ponce (III), 1942 SS Škrnatarice (IV) in Z raz Velike Martuljške Ponce (IV), 1943 Varianta v razu Kukove špice in Centralna smer v Mali Martuljški Ponci z vstopom v Špikove grape, 1967 SV steber Velike Martuljške Ponce (IV), 1968 Z steber v Vrhu kraj sten, Prisojnik, 1969 Z stena v Vrhu kraj sten, Prisojnik (IV+) in J stena Gamsovca, 1970 V greben Male Mojstrovke (IV), 1972 SS Prisojnika do polovice (IV). Posvetil se je tudi gorskemu vodništvu in že kmalu po vojni postal tudi v tujini upoštevan in iskan gorski vodnik.

Več kot 50 let je bil tudi dejaven član Gorske reševalne službe. Dolga leta je pisal kroniko Postaje GRS Jesenice. Ena zahtevnejših reševalnih akcij je bila Velo polje, ko so pozimi leta 1968 rešili izčrpano navezo Kunaver-Belak-Sazonov po prvenstvenem zimskem vzponu prek Čopovega stebra. Izkazal se je tudi kot vzgojitelj alpinistov in reševalcev. Raziskoval je snežne razmere v Triglavskem pogorju. Napisal je veliko člankov in razprav v Planinski vestnik in razna druga glasila.