Branko SLANOVIC

Dvajset let je preživel na Jesenicah, kjer je kot farmacevtski tehnik delal v lekarni. Ves ta čas se je ukvarjal z zgodovino farmacije. Ta ga je začela zanimati že v farmacevtski šoli, ko je pripravil odlično maturitetno nalogo.

Po upokojitvi se je vrnil v rodne Zagorice in se ukvarjal tudi z zeliščarstvom. Ker je imel več časa, se je lahko bolj posvetil raziskovanju lokalne zgodovine. Knjiga Franca Gornika Bled v fevdalni dobi ga je spodbudila, da se je začel zanimati za stare blejske hiše in njene stanovalce. To ga je pripeljalo do Blaža Kumerdeja, čigar rojstna hiša stoji v njegovi soseščini. Takoj ga je prevzel in začelo se je približno 10-letno marljivo in uspešno raziskovanje.

Prvi obsežnejši prispevek je o njem objavil leta 1988 v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino. Istega leta, in kasneje še večkrat, je nanj opozoril tudi v Gorenjskem glasu. Vse skupaj je zbral v knjigi, ki je izšla leta 1997. Bil je eden od pobudnikov, da se je oktobra 1994 po Blažu Kumerdeju poimenovala blejska knjižnica. Od leta 1999 Zavod RS za šolstvo podeljuje Priznanja Blaža Kumerdeja. Prizadeval si je, da bi oživili Zagorice in obnovili ter uredili Kumerdejevo rojstno hišo. Ta je bila leta 2003 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, leto prej pa je bila nanjo vzidana Kumerdejeva spominska plošča. Velikega blejskega rojaka mu je uspelo iztrgati iz pozabe.

Bil je med pobudniki za leta 1996 ustanovljeno Zgodovinsko društvo Bled 1004, ki je obudilo vezi med Bledom in Brixnom. Za to priložnost je pripravil razstavo Bled v utrinku tisočletja. Sodeloval je še pri zgodovinsko-dokumentarnem filmu Bled skozi čas (2006). Sodeloval je tudi pri krožku Berem-bereš-beremo. Zagovarjal je predlog, da 10. april postane občinski praznik. Leta 1999 je bil tudi član Komisije za izbiro simbolov občine Bled.

Ob tisočletnici Bleda je v Blejskem zborniku objavil članek o graščini Boben. Po izdaji monografije o Kumerdeju, se je posvetil raziskovanju preteklih blejskih učiteljev in duhovnikov. Bil je tudi pesnik in izdal dve pesniški zbirki. Mlajše je spodbujal k pisanju in jim s spremnimi besedami pomagal pri izdaji poezije. Sem in tja so bile njegove pesmi objavljene v publikacijah in časopisih, ki so izhajali na Jesenicah in v Planinskem vestniku.

Zadnja leta je preživel v domačih Zagoricah v oskrbi vnuka Jureta. Moči za pisanje so mu pojenjale, a njegov spomin je deloval odlično.