Boris JUKIĆ

Boris Jukić je gimnazijo obiskoval v Tolminu, nato pa se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1973 diplomiral iz angleškega in slovenskega jezika. Svojo poklicno pot je začel kot učitelj na osnovni šoli v Kobaridu.

Septembra 1979 se je zaposlil v Goriški knjižnici Franceta Bevka Nova Gorica. V času gradnje nove moderne knjižnične stavbe je bil pomočnik direktorja, med letoma 2002 in 2013 direktor, nato pa do upokojitve leta 2014 vodja službe za razvoj in marketing.

Boris Jukić je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja prevzel skrb za avtomatizacijo knjižnic. V številnih strokovnih člankih je predstavljal pot uvajanja informacijske tehnologije v knjižnice ter nastajanje računalniškega programa, ki bi knjižnicam pomagal urediti gradivo po enotnem sistemu in mednarodnih merilih ter ga pripraviti za vpogled in izposojo. Ideje za uvajanje novosti v knjižnicah je iskal tudi v tujini, predvsem Nemčiji in Skandinaviji, kjer so se knjižnice prej in hitreje kot pri nas razvijale v informacijska središča, in z njimi seznanjal stroko v dnevnem časopisju in strokovnih revijah. Možnost razvoja je videl v čezmejnem sodelovanju in povezovanju knjižnic v skupno mrežo.

Goriški knjižnici je posvetil številna publicistična besedila. Pisal je o solkanski čitalnici, potujoči knjižnici, gradnji nove knjižnične stavbe in selitvi gradiva v nove prostore, matični službi in razvoju ter prireditvah. Članke je objavljal tako v jubilejnih zbornikih Goriške knjižnice – dva je tudi (so)uredil – kot v časopisju. Z njim so se radi pogovarjali tudi novinarji; intervjuji, v katerih je spregovoril predvsem o svojem knjižničarskem in prevajalskem delu, so izšli v številnih periodičnih publikacijah.

Ves čas se je posvečal literarnemu ustvarjanju in prevajanju. Bil je član Društva slovenskih pisateljev, Literarnega kluba Nova Gorica in Goriškega literarnega kluba Govorica.

Leta 1977 je v reviji Primorska srečanja izšla zgodba Köngded ali Vidčevo sporočilo, ki velja za Jukićevo prvo objavljeno prozno besedilo. Nekoliko spremenjena je izšla leta 1980 v knjigi Ukleta graščina in leta 1991 v antologiji Vidčevo sporočilo: slovenska nova proza. V Primorskih srečanjih je Jukić kasneje objavil več literarnih besedil. V osemdesetih letih je začel bolj redno objavljati prozo v literarnih revijah Problemi, Nova revija, Dialogi in Literatura, za mlade bralce pa v Galebu in Kurirčku. Objavil je osem samostojnih avtorskih del, večinoma literarnih. Izšla so med letoma 1980 in 2020. Prevodi Jukićevih del so izšli v tujih revijah, v srbski reviji Dometi, hrvaški Republiki ter poljski reviji Opcje: kwartalnik kulturalny.

Z mislijo, da bi se preizkusil v prevajanju, se je poigraval že v študentskih letih. Prevajal je iz angleškega, francoskega, srbskega in hrvaškega jezika. Podpisal se je pod številne prevode za otroke in mladino, preizkusil se je v prevajanju strokovne literature s področja zgodovinopisja, najobsežnejši del njegovega prevajalskega opusa pa predstavlja proza za odrasle. V slovenščino je prevajal tako žanrsko literaturo kot dela velikih imen svetovne književnosti.