Avguštin TYFERNUS

Avguštin Tyfernus, s pravim imenom Prug(e)l, Prygl, je bil humanist, zbiralec rimskih napisov in arhitekt. Je najmarkantnejša razumniška osebnost v slovenski zgodovini prve tretjine 16. stoletja. Kot katoliški duhovnik je zelo odločno preganjal zgodnji protestantizem. Povezan je bil s tremi za slovensko zgodovino pomembnimi škofi: Krištofom Ravbarjem, Jurijem Slatkonjo in Petrom Bonomom. Prvič je izpričan l. 1496 v matriki dunajske univerze kot študent iz Laškega. Njegov sošolec je bil kasnejši ljubljanski škof Ravbar, pri katerem je potem deset let služboval kot tajnik, vodja pisarne in arhitekt. Takrat je veliko potoval po Italiji in drugod ter bil tudi stalni škofov spremljevalec. V 2. desetletju 16. stoletja je bil kancler dunajskega škofa Slatkonje. V zadnji tretjini svojega življenja pa je župnikoval (Dunaj, Pilštajn, Moravče, Stari trg pri Slovenj Gradcu).
Polihistorsko razgledani in dejavni humanist se je uveljavil na treh področjih.

Njegovo najpomembnejše delo je na področju arhitekture. Škofu Ravbarju je pozidal škofijski dvorec v Ljubljani. Izdelal je načrte za poškodovano mestno obzidje in za rezidenco v Gornjem Gradu. Za škofa Slatkonjo je na Dunaju zgradil škofijski dvorec, v Starem trgu pri Slovenj Gradcu pa je bil pod njegovim vodstvom pozidan oltarni del cerkve s kripto.

Bil je zbiralec rimskih napisov. Njegove prepise le-teh so uvrščali v svoja dela mnogi kasnejši avtorji, arheologi in zgodovinarji. Tako je naše poznavanje antične zgodovine tudi po njegovi zaslugi bogatejše. Priložnostno je tudi pesnil. Ohranili so se njegovi epigrami v mlajših prepisih, ki so shranjeni v dunajski nacionalni knjižnici.

Po humanističnih interesih (literarnih, antikvarno epigrafskih in arhitekturnih) se je povezoval z učenjaki renesančne Italije. V Tyfernusovi redakciji je l. 1507 v Neaplju izšel neke vrste renesančni turistični vodnik po Campagni in Tyfernusov delež v njem je tolikšen, da ga smemo šteti kar za soavtorja. L. 1519 je opremil z uvodom in izdal v knjižni obliki govora škofov Ravbarja in Bonoma ob slavnostnem sprejemu na dunajski univerzi.

Nace Šumi v knjigi Arhitektura 16. stoletja na Slovenskem označuje Tyfernusa kot renesančnega arhitekta, katerega delo dokazuje tesno zvezo s sodobnimi, pri nas komaj uveljavljenimi grajskimi oziroma trdnjavskimi arhitekturami, ki so jih zanesli k nam Italijani, ali so vsaj nastale po italijanskih zgledih. Pravi, da je Tyfernus te novosti znal povezati s tradicionalnimi elementi, izkazal se je torej kot domač, čeprav po svetu, zlasti v Italiji, razgledan mojster.