Anton VOVK

Rodil se je v župniji Breznica, kot deveti (zadnji) otrok očetu Jožefu in materi Mariji, roj. Debelak. Njegova stara mama (Mina) je bila sestra dr. Franceta Prešerna (1800-1849), zato je Anton Vovk ležal v isti zibelki kot dr. France Prešeren. Oče Jožef in mati Marija sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, pozneje pa v ljubljansko semenišče. 29. junija leta 1923 ga je škof Jeglič posvetil v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Metliki (1923-1926) in v Tržiču (1926-1928), kjer je bil potem imenovan za župnika (1928-1940). V Metliki je stanoval v isti sobi kot Friderik Baraga, ki je bil prav tako kaplan v Metliki (1828-1830). Leta 1940 je bil Anton Vovk imenovan za ljubljanskega stolnega kanonika z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja bogoslovnega semenišča v Ljubljani. Po letu 1941 je pomagal je tudi duhovnikom beguncem, ki so se zatekli v Ljubljansko pokrajino iz nemškega okupacijskega območja. Julija 1944 je slavil zlato mašo Vovkov rojak in župnik v pokoju F. S. Finžgar. Finžgar se je enaindvajset let prej udeležil Vovkove nove maše in vodil akcijo za odkup Prešernove in Vovkove rojstne hiše za slovenski narod. Kanonik Volk pa je bil zlatomašni pridigar v ljubljanski trnovski cerkvi. Istega leta je Anton Vovk postal rektor bogoslovnega semenišča, junija 1945 pa je zaradi aretacije generalnega vikarja Ignacija Nadraha prevzel vodstvo ljubljanske škofije. 29. septembra 1946 je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa , 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa, 17. septembra 1950 pa imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije. Komunistična oblast ga je psihično in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pod vplivom politične propagande so ga 20. januarja 1952 v Novem mestu, kjer naj bi blagoslovil orgle, polili z bencinom in ga zažgali, zdravniško oskrbo pa so mu omogočili šele po povratku v Ljubljano čez več ur. Preživel je hudo poškodovan, posledice je čutil do konca življenja. Po smrti Rožmana v ZDA je bil Vovk 26. novembra 1959 imenovan za ljubljanskega škofa . Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo 22. decembra leta 1961 povzdignil v nadškofijo in tako je Vovk postal nadškof ljubljanske nadškofije. V grobu leži poleg nadškofa Bonaventura Jegliča, ki ga je birmal in posvetil v mašnika. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo. S tem je nadškof Vovk dobil naziv Božji služabnik, leta 2007 pa je bilo gradivo predano kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu.