Anton STIPANIČ

Odraščal je na kmetiji v belokranjskem Kloštru, od koder je bila doma njegova mati Amalija, roj. Jakša, njegov oče Janez Stipanič pa je bil mizarski mojster iz bližnjega Gradca. Osnovno šolo je leta 1934 pričel obiskovati v Gradcu, kjer je končal sedmi razred, ko je njegovo šolanje prekinila vojna. Italijani so mu požgali domačijo, zato je šel leta 1942 kot štirinajstleten k partizanom, kjer je ostal do konca vojne. Malo maturo je opravil leta 1950 v Ljubljani. Leta 1952 je odšel na šolanje na višjo policijsko šolo v Beograd, kjer je z maturo leta 1954 končal tudi gimnazijo. Istega leta se je v Ljubljani vpisal na pravno fakulteto in diplomiral leta 1959.

Po vojni je najprej sodeloval pri obnovi železniške proge od Novega mesta do Bubnjarcev na Hrvaškem, se za krajši čas zaposlil v Elesu in bil zatem tajnik obnovitvene zadruge v Gradcu. Leta 1948 se je zaposlil pri policiji, kjer je ostal štirinajst let. Tam je deloval kot miličnik, telegrafist, operativec in šef okrajne UDV. Član Uprave državne varnosti (UDV oz. Udba) je postal leta 1949. Poklicna pot ga je nato zanesla v vladno palačo, kjer je bil načelnik urada za manjšine, nato šef kabineta predsednika izvršnega sveta Viktorja Avblja. Leta 1965 je za tri leta postal konzul v Pittsbourghu v ZDA, kjer je navezal stike s številnimi slovenskimi izseljenci. Kasneje je bil tudi podpredsednik Slovenske izseljenske matice.

Po vrnitvi v domovino je bil krajši čas komercialni direktor v podjetju Centromerkur v Ljubljani, nato pa se je leta 1970, ko je bil imenovan za namestnika sekretarja za notranje zadeve v Ljubljani, za tri leta vrnil na policijo. Leta 1973 se je zaposlil v Iskrakomercu, kjer je vodil marketing. Leta 1983 je odšel v Beograd za člana predsedstva Gospodarske zbornice Jugoslavije, a se je čez dve leti let vrnil v Iskro, kjer je bil tudi generalni direktor in tam ostal do upokojitve.

Že leta 1950 je postal radioamater. Ta hobi ga je zasvojil za vse življenje. S telegrafijo se je srečal že v partizanih, po vojni pa se je z radiotelegrafijo nekaj časa ukvarjal tudi poklicno. Ustvaril je obsežno zbirko radijskih aparatur, katere del je poklonil Belokranjskemu muzeju v Metliki. Bil je tudi predsednik Zveze radioamaterjev Slovenije.