Anton BARTEL

R. 27. nov. 1853 v Mirni Peči, u. 1. sept. 1938 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, na Dunaju je študiral filologijo (bil je slovenist in klasični filolog) in diplomiral l. 1877. Profesorsko službo je nastopil l. 1877 kot suplent na gimnaziji v Trstu, služboval je na gimnaziji v Celovcu, od l. 1882-1909 pa na ljubljanski klasični gimnaziji. Preizkusil se je tudi kot pripovednik, napisal je ljudsko povest o dogodkih iz Napoleonove dobe Pomladni vetrovi (Kres, 1881) in povest Tihodolski učitelj (rokopis). Kmalu po njegovem prihodu v Ljubljano se je Mohorjeva družba iz Celovca obrnila nanj, naj pregleda Janežičev Nemško-slovenski slovar, za novo izboljšano izdajo. L. 1889 je oskrbel tretjo izdajo tega slovarja, ki ga je Lekše v Domu in svetu označil kot naš najboljši slovar. Bil je eden najožjih sodelavcev Maksa Pleteršnika, ko je le-ta pripravljal svoj veliki slovar. Določitev naglasa je v glavnem njegovo delo, kar je Pleteršnik sam omenil v uvodu slovarja. L. 1805 je s pomočjo Pleteršnika in Pintarja pripravil četrto, zelo razširjeno izdajo Janežičevega slovarja (906 str.), predvsem z gradivom iz Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja, ki je medtem že izšel. Uredil je tudi devet zbornikov Slovenske Matice (1890 – 1898). Bartel se je kot jezikoslovec navezoval neposredno na dediščino Levstika in nadaljeval njegovo delo za utrditev slovenskega knjižnega jezika.