Ana FABJAN

Rodila se je na Turjaku kot hči čevljarja in grajskega kočijaža. Na Turjaku je zaključila tri razrede osnovne šole, nato pa šolanje nadaljevala v Ljubljani, kjer je kasneje obiskovala meščansko šolo pri uršulinkah. Leta 1900 je maturirala na ljubljanskem učiteljišču.

Svojo prvo zaposlitev je dobila na Radovici pri Metliki. Leta 1902 je bila premeščena na Bučko na Dolenjskem, a se je že naslednje leto vrnila v Belo krajino. Najprej je poučevala v Dragatušu, med letoma 1904 in 1910 v Semiču, nato pa je bila zaradi šibkega zdravja upokojena. Preselila se je v Ljubljano, a ji tamkajšnje podnebje ni ugajalo, zato se je že po nekaj mesecih vrnila v Belo krajino. Naselila se je na graščini Krupa pri Gradcu, kjer je po daljšem bolehanju umrla.

Bila je zelo izobražena, dela ruskih pisateljev je brala v originalu, svoj prosti čas pa je posvetila študiju literature in filozofije. Bila je tudi moderna in svobodomiselna, zanimala se je za žensko gibanje in se z Antonom Aškercem udeležila kongresa Svobodne misli v Pragi. Njen opus je sicer precej skromen, saj obsega zgolj sedemnajst črtic oz. podlistkov in nekaj pesmi. V Beli krajini je napisala vse črtice, ki jih je med letoma 1905 in 1910 objavljala v Slovenskem narodu, Domačem prijatelju in Slovenski gospodinji, večkrat pod psevdonimom Sonja. Njeno prvo objavljeno delo je črtica Kuzmin Miha iz leta 1905 v Slovenskem narodu.

Leta 1959 jo je Boris Paternu ocenil kot umetniško nadarjeno osebnost, ki zaradi razmer, na katere je bila obsojena, svojega daru ni mogla do konca razviti. Opozoril je tudi na njeno socialno osveščenost v boju za ženske pravice, zlasti pa na dragocene prikaze belokranjskih originalov in svojevrstnih usod. Po njegovih besedah se »čeprav v skromnejših razsežnostih v delu te pisateljice na svoj način družijo elementi cankarjanske bolečine, župančičevskega veselja do življenja in odločnega protesta, ki spominja na Zofko Kvedrovo. Tako predstavlja njeno delo svojevrsten, čeprav nekoliko zadušen akord naše moderne.«