Aleš STANOVNIK

Aleš Stanovnik se rodil materi Mini in očetu Ivanu, vaškemu čevljarju, kot najmlajši od štirih bratov. Pred prvo vojno je Aleš končal nižjo gimnazijo v Šentvidu, po vojni je maturiral na I. državni gimnaziji. Že v mladosti se je zanimal za socialna vprašanja in se vključil v krščansko mladinsko gibanje, t. i. križarstvo (po mesečniku Križ na gori), ki se je zavzemalo za reformo in poglobitev religioznega življenja. Stanovnik se je pripravljal na delo v politiki, ki jo je doživljal kot »skrb, za popolnjevanje splošne blaginje, dejavnost, ki posega najgloblje v življenje posameznika in družbe«. Bil je navdušen nad nastankom Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter obžaloval njeno kratkotrajnost. Kraljevino SHS je sicer sprejel kot nujno, vendar je ves čas svojega študentskega življenja zagovarjal idejo slovenske neodvisnosti.
Leta 1919 je eno leto študiral na Eksportni akademiji na Dunaju, od jeseni 1920 pa pravo v Ljubljani. Postal je glavni politični organizator katoliške levice na Slovenskem. Društvo je zaradi svoje kritičnosti zbudilo nasprotovanje dela katoliške hierarhije in političnega vodstva SLS. Leta 1926 je doktoriral iz prava ter postal odvetniški pripravnik pri bratu Ivanu Stanovniku. Po opravljenem odvetniškem izpitu je leta 1930 odprl lastno pisarno na Jesenicah, ki jo je obdržal do druge svetovne vojne. V jeseniškem delavskem okolju so se njegova stališča še jasneje izoblikovala. Spoznal je nujnost skupnega boja delavcev proti socialnem zatiranju in je menil, da svetovnonazorske razlike pri tem ne smejo biti ovira. Pozneje je postal pravni svetovalec Jugoslovanske strokovne zveze ter bil izvoljen v njeno nadzorstvo.
Stanovnikov politični cilj sta bili zedinjena Slovenija in slovenska država, vključena v jugoslovansko zvezo. Da bi se čimbolj seznanil z vprašanji zamejskih Slovencev, je vsako leto kot turist potoval po Primorskem in večkrat po Koroškem. Stalno je poudarjal in dosledno zastopal mnenje, da je v boju proti socialnem in narodnem zatiranju nujna zveza tudi s kmeti. Leta 1930 je podaril 30.000 dinarjev ter tako finančno pomagal glasilu krščanskosocialističnega delavstva Delavske pravice, ki se je zaradi pritiska klerikalnih vrhov znašla v hudih finančnih težavah. Z materialno osamosvojitvijo se je začela tudi ideološka in politična emancipacija glasila. Na Jesenicah je sodeloval s člani komunistične partije ter denarno podpiral delavsko glasilo Naš kovinar.
Po nacistični okupaciji Gorenjske leta 1941 so Stanovnika izgnali v Srbijo, a se je še isti mesec vrnil v ilegalo v Ljubljano. Takoj se je vključil v Osvobodilno fronto in bil izvoljen v njen vrhovni plenum, v katerem je zastopal krščanske socialiste. Vneto je opravljal delo za novo organizacijo, zlasti pa je bil dejaven v politični komisiji, ki je oblikovala program OF. Maja leta 1942 so ga italijanski okupatorji aretirali in ga 2. junija kot talca ustrelili v Gramozni jami. Umrl je zvest svojemu krščanskemu prepričanju in prepričanju o nujnosti skupne fronte s komunisti v boju za nacionalno in socialno svobodo Slovencev. Dne 1. julija 2005 so Stanovniku v spominskem parku na Jesenicah odkrili doprsni kip, delo Evgena Guština.