Adolf ZAVRTANIK

Znamenito čokolado Gorenjka je začel izdelovati Adolf Zavrtanik, ki je leta 1922 v Lescah ustanovil obrat za proizvodnjo čokolade. Zavrtanik je bil Primorec, doma iz Solkana. Po izobrazbi je bil trgovec. V Trstu je najprej imel trgovino v ulici Porta, nato je delal v tovarni čokolade Lejet.

Pred fašističnim preganjanjem Slovencev v Italiji je z ženo Gemmo in s petimi otroki leta 1921 prebežal v tedanjo Kraljevino Jugoslavijo, na Bled. Naslednje leto se je družina preselila k Dobrilovim v Lesce, Adolf pa je v spodnjih prostorih hiše začel z izdelavo čokolade. Pri tem je bil zelo iznajdljiv, kakavovo maso so denimo drobili z valjčnim strojem, narejenim iz tulcev topovskih granat, mehčali pa so jo z tolkalom iz lesa. Izdelovali so majhne čokoladice v obliki ribic ali srčkov, ki so jih prodajali na sejmih in v trgovinah. Konec leta 1923 so se Zavrtanikovi preselili k Fabijanetu, kjer so uredili delavnico v nekdanjem hlevu. Leta 1925 je obrat proizvajal okoli 600 kilogramov zelo kakovostne čokolade na dan, zato je prerasel v Tovarno čokolade Zavrtanik. Leta 1928 je z denarjem od prodanega premoženja v Trstu in dohodkov od prodaje čokolade Završnik zgradil tovarno s proizvodnimi prostori in vanjo postavil sodobne stroje. V podjetju so delali njegovi družinski člani in dva do trije zunanji pomočniki. Zavrtanik je uvažal kakavovec v zrnju najboljše kvalitete in ga predeloval v svojih strojih. Zaščitna znamka podjetja je bil blejski otok v krogu.

Na leto je podjetni Zavrtanik izdelal do 52 ton čokolade, najbolj priljubljene so bile mlečna, lešnikova, gianduja (čokolada z lešnikovo pasto) in čokoladni bonboni. S prodajo nikoli ni imel težav. Kupci so radi prihajali v prodajalno tovarne, med znanimi kupci so bili med počitnikovanjem na Bledu tudi kralj Aleksander Karađorđević z družino. Tovarna čokolade Zavrtanik je med vojno s čokolado oskrbovala partizane in obenem v Nemčijo pošiljala približek čokolade z lešnikovimi lupinami. Petega decembra 1946 leta je bila Zavrtanikova tovarna brez odškodnine podržavljena in preimenovana v Gorenjsko tovarno čokolade. Naslednje leto je bila zaprta, oprema pa nacionalizirana, vendar je oblast leta 1948 Zavrtanika ter njegovi dve hčeri prisilila, da tovarno znova prevzamejo v upravljanje, saj nihče drug ni poznal tehnologije izdelave kakovostne čokolade. Obenem jim je oblast določila 10-letno prepoved izhoda iz države zaradi »nacionalnega interesa«. Zavrtanik je v času povojnega pomanjkanja razvil proizvodnjo z maščobnimi nadomestki in znova usposobil zastarele stroje in opremo.

Leta 1953 je Gorenjka prvič v svoji povojni zgodovini čokolado začela tudi izvažati, v London so denimo izvozili 2000 kg mlečne čokolade. Po očetu je tehnično vodstvo tovarne prevzela njegova hči Milena Potrata. Po težavnih povojnih letih se je sredi 1950. let za tovarno začel nov razvojni cikel in leta 1958 je dobila sedanje ime Gorenjka, tovarna čokolade Lesce. 27. januarja 1964 se je Gorenjka priključila Tovarni bonbonov in peciva Šumi. Kljub združitvi podjetij je blagovna znamka Gorenjka živela naprej ter ohranila podobo Bleda in gorenjskih nageljnov. V drugi polovici 1960. let so začeli s posodabljanjem proizvodnje in leta 1969 je Gorenjka postala del Žita. V Lescah se je razvil slaščičarski program, ki je združil vso slovensko proizvodnjo čokolade, saj so jo prej izdelovali tudi v krškem Imperialu. Leta 1968 so kot prvi v Jugoslaviji začeli z industrijsko peko peciva in biskvitnega testa pod znamko Pecivo Triglav, priljubljenih Gorenjkinih mini rolad in rezin. Gorenjka je danes največja proizvajalka čokolade v Sloveniji in edini domači ponudnik, ki izdeluje čokolado po lastnih receptih.