TEROPŠIČ (por. Mlinar), Marija

Marija Teropšič, poročena Mlinar se je rodila v kmečki družini mami Mariji Hegler in očetu Francu Teropšiču. Imela je mlajšega brata Jožefa ter polsestro in več polbratov. V Št. Petru pri Novem mestu (danes Otočec) je leta 1939 dokončala trirazredno višjo ljudsko šolo. Nato je delala doma na kmetiji, po vojni pa v tovarni in na železnici. Leta 1949 je končala komercialni tečaj v Mariboru in bila zatem računovodkinja v različnih službah. Med letoma 1961 in 1970 je delala v Dijaškem domu Kranj, kjer se je leta 1971 upokojila.

Leta 1941 je njene domače kraje okupirala najprej nemška, za njo pa italijanska vojska. Krivice in ponižanja so jo zelo bolele, zato je zasovražila oba okupatorja. Maja 1942 so jo sprejeli v SKOJ (Zvezo komunistične mladine Jugoslavije). Skrbela je za prehrano partizanskega Krškega odreda. Kot terenska aktivistka je hodila v Novo mesto po literaturo in razni material za partizane. Pri tem delu so jo 7. junija 1942 v Ločni aretirali italijanski karabinjerji.

Odpeljali so jo v Sokolski dom v Novem mestu, kjer so jo osem ur zasliševali ter mučili. Po osmih dneh so jo odpeljali v sodne zapore v Ljubljani, kjer so jo prav tako večkrat zasliševali, a ni ničesar priznala in nikogar izdala. 25. julija 1942 je bila v Ljubljani, pred vojaškim vojnim sodiščem 2. armade italijanske vojske, obsojena na deset let in osem mesecev strogega zapora, pod obtožbo poskusa sodelovanja v oboroženi tolpi. Komaj sedemnajstletno so jo zaprli v žensko kaznilnico Benetke in nato v Fossombrone. Ni želela hoditi v cerkev in delati za fašiste, zato je bila kaznovana s samico. Upirala se je in gladovno stavkala. Po kapitulaciji Italije je januarja 1944 prišla v Ljubljano, kjer je delovala kot ilegalka in kurirka Centralne tehnike.

Kot zavedna mladinka se je udeležila mladinske delovne akcije zgraditve železniške proge (Bosanski) Šamac–Sarajevo. Bila je članica Osvobodilne fronte Slovenije, Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije in Zveze borcev. Vrednote borcev je ohranila trajno. Po upokojitvi je zgradila hišo na Bledu in se pričela ukvarjati z oddajanjem sob turistom.