ŽUNKOVIČ, Davorin

Davorin Žunkovič je bil rojen v kmečki družini v vasi Podlože pri Ptujski Gori. Po obiskovanju osnovne šole na Ptujski Gori je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Mariboru, 5. razred pa je obiskoval v Celju. Po vojaškem roku se je šolal na pehotni kadetnici v Innsbrucku in nato služboval v Mostarju in Louki na Moravskem. Nekaj časa je poučeval ruščino na Dunaju, obiskoval je šolo za korpusne častnike in bil povišan v stotnika ter premeščen v Brno. Leta 1898 je postal četni poveljnik in učitelj v pehotni kadetnici v Mariboru. Leta 1909 je bil povišan v majorja in poveljnika nadomestnega bataljona v Kroměřížu, kjer so ga domnevno zaradi živčne oslabelosti leta 1911 upokojili, pravi razlog pa je bilo njegovo vseslovansko prepričanje. Ob izbruhu 1. svetovne vojne so ga vpoklicali in dobil je naziv podpolkovnika in poveljnika na vzhodnem frontnem območju. Leta 1916 je bil pred sodiščem 1. armade v Galiciji obtožen zlorabe uradnega položaja in neupoštevanja predpisov, degradiran ter obsojen na težko ječo. V obnovljenem procesu mu je bil čin vrnjen. Novembra 1918 ga je general Rudolf Maister predlagal za poveljnika vojaške realke v Mariboru, ki pa je bila 1919 že odpravljena, in prestavljen je bil v Niš. Leta 1921 se je na lastno željo upokojil in se vrnil v Maribor, kjer je bil honorarni knjižničar Študijske knjižnice vse do 1. januarja 1931, ko je bil za njenega ravnatelja imenovan Janko Glazer. Junija 1932 se je preselil na Ptuj k drugi ženi Josipini Gregorec, s katero se je poročil leta 1927.

Pod vplivom svojih gimnazijskih profesorjev (Šumana in Trstenjaka) se je Davorin Žunkovič ukvarjal z jezikoslovjem, toponomastiko in slovensko arheologijo. Pri nekaterih piscih je naletel na dober sprejem, medtem ko so bila mnenja slavistov deljena. Poleg monografskih del je pisal slovenske in nemške članke, največ za mariborske časnike. Razvijal je misli o prihodnosti Maribora, opozarjal na pomen turizma, pisal o izpiranju zlata na Dravi, o revmatizmu, gojenju tobaka, najraje pa je razpravljal o krajevnih imenih. V leposlovje je zašel z nemškimi dramskimi besedili. Bil je velik bibliofil. Njegova knjižnica je leta 1924 imela 1520 knjižnih enot in 352 map (o svoji knjižnici je vodil katalog).

Davorin Žunkovič je bil pisec številnih psevdoznanstvenih del, napisal je dvajset knjig, bil je ljubiteljski jezikoslovec in arheolog, zagovornik avtohtonosti Slovanov in venetolog. S somišljeniki je izdal revijo Staroslovan. Pomemben pečat je pustil med letoma 1932 in 1940 na Ptuju, kjer je aktivno deloval kot član muzejskega društva, Ptuju pa je zapustil tudi svojo dragoceno literarno zapuščino.